Seasons in the sun fotoshooting

We had joy, we had fun,
We had seasons in the sun
But the stars that we reached
Were just starfish on the beach.

Ob kofetu v Kavarnici v Cerkljah na ovinku, je stekla debata z vizažistko Ano Porenta.  Imela je idejo o make up projektu Štirje letni časi. Seveda, zakaj pa ne. Kot zanalašč sem šel spat v četrtek ob 0300, zbudil pa sem se dve uri kasneje.  “Zutrej se dan iše” bi rekla kšna šegava stara mati.  No pa sem ga iskal, najprej sem pobral Tjašo, ki je prevzela vlogo, ki ji je precej pasala. Namreč predstavljala je vizualno najlepši letni čas- jesen.  Celotna ekipa smo se zbrali v Art kafiču, v Loki. Po popiti jutranji kavi, ki je nuja za delovanje, smo šibali do Jureta, Aninega fanta. Tam smo vsi vzeli “chill pill” in sedeli na terasi, debatirali, se zajbavali in nekaj tudi pripravljali za slikanje.

“Frizer Aljoša in Maja (pomlad).”

“Aljoša oz. Edvard Škarje ob friziranju Tjaše (jesen).”

“Joži (pomlad) med lepotičenjem “

“Grega Mali 1st class asistent “

Po skajenih 5> škatlicah čikov, in po 2h družinskih picah s pomfrijem, smo se odpravili pofotkat Majo in Joži. Zavzeli smo bližnji hrib in v 10 minutah končali fotkanje, ker se jima je mudilo shiiiiit.

Na srečo je bila pripravljena že Špela (zima) z odličnim makeupom problem pa je bila lokacija. No postavil sem jo kar v stanovanje pred tiste zavesnate žaluzije (ta izraz sem patentiral ). Grega mi je pomagal z odbojnikom, njen fant Aleks pa jo je vneto pihal s fenom.

Ugasnilo je še nekaj cigaret, preden smo s Tjašo in Gregom odšli na travnik, pod drevo, kjer smo fotkali spet 10 minut, nakar je dogajanje prišel pogledat bližnji zatežen kmet. Napizdil nas je, ker smo kao pohodili travo in da smo zadetkoti. Ne se fakat. Folk zakompleksan. Itak takih debilov ne maram v svoji bližini, dobro da smo imeli še zadnje sončne žarke in že tiste “to je to” fotke na kartic. Sledilo je še fotkanje Žive (poletje) na terasi le ob približno 15 svečkah. Tako da sem res v roke vgrajeni Image Stabilizer preteral v ekstreme

“Jest sm metulčk”

“Jure, Maja, Grega, Tjaša in Aljoša”

Rad bi se zahvalil vsem ki smo se borili od 9h dopoldne do 1h ponoč!

Tjaša za vse to kar si + odličen model

fotru za sposojo avtomobila (čeprov sm vstal ob 05:00

Vizažistka Ana Porenta (za povabilo)+Jure (za gostoljubnost)

Gregu Maliju za asistiranje

Aljošu zato ker me dobr ostriže zmer in za posojanje fajrcajgov

vsem ki ste pozirali pred objektivom v žgočem soncu!

in vam, ki glasujte za najboljši letni čas (fotko)

Nova Rock 2009 (švercanje za telebane part#1)

Evo, vsak dan od 18. 6. do včeraj 22. 6. je bil dokaz, da se VSE da, če je le dovolj volje! In z vse, mislim res VSE!

Namreč na ogromenih poljanah pri Nickelsdorfu, se je ta čas odvijal festival Nova Rock, peti po vrsti. Za 5. rojstni dan  so si organizatorji privoščili precej hud line up. To je bil razlog, da sem že maja pošiljal prošnje za akreditacije, a so mi jo zavrnili z odgovorom, da je že preveč press requestov. Jebeš. Ampak, že dolgo nazaj sem imel v glavi določeno vizijo, ki se je tudi uresničila.

S Tjašo sva se odpravila proti Dunaju (prizorišče festivala je pri vasici Nickelsdorf, 55 km od Dunaja),  v zjebani Renalut 5, crknil je alternator, tako da avta sploh nisem ugašal celo pot, sicer ga je treba porivat da vžge. Dobro da imam gretje zadnjih šip še delujoče! Seveda brez kakršnekoli akreditacije za fotografirat, čeprav sem se res boril k prasec, tam pa brez fotopassa DSLR aparat nima kej počet….. no ja….nima, če se  že takoj vdaš

“Na počivališču Šentilj pred Avstrijsko mejo.”

Na prizorišče sva prišla ob približno 1h ponoči, seveda je prej sledilo nekaj zgubljanja po avstrijskih avtocestah in obračanja na njih, ampak to ni pombno Na parkirišču velikosti celega prostora na našem Brniškem letališču, so me ustavili trije varnostniki. Vsi so me napotili na PRESS parkirišče, saj mi jih je z butastim nasmehom, Boratovo angleščino in doma sprintanim napisom PRESS uspelo prepričati, da imam akreditacijo in s tem dovoljenje za parkiranje bližje prizorišču.

Avto sva raztovorila in se odpravila proti blagajni. Moment resnice. Bil sem živčen kot da bi čakal na smrtno obsodbo, a nisem se dal. Lepo sva pristopila do bejbe, ki je skrbela za zamenjavo kart za zapestnice in za deljenje press akreditacij. Ko je Tjaša svojo vnovčila za zapestnico, sem začel spet nekej mutit. No nakoncu sem bil napisan kot GUEST na listi za akreditacije Tako, da sem karto (cca. 110 €) dobil zastonj. Ufff kakšno olajšanje.

Sledil je pohod s celotno prtljago kakšnih 30 minut do prostora kjer sva v eni uri postavila šotor, saj je bil polomljen. :/

Zbudila sva se v žgočem soncu in čakala na večerni koncert Slipknotov in Metallice. Bolj se je približeval čas nastopa, bolj sem bil živčen. Zakaj? Ob izhodu iz kampa, za v samo prizorišče (ne pred oder), je bila kolona varnostnikov, ki so pregledovali torbe, hlače, puloverje itd. Tja pa je bilo prepovedano nositi fotoaparate.  Zato sem svoj ruzak z opremo pustil v najetem sefu. S sabo sem vzel.

1. Črno majico
2. body 30D BREZ GRIPA!
3. 70-200 2.8

To vse sem pametno razdelil v ruzak za v primeru da me dobijo. Objektiv zavit v brisačo in med puloverjem in Tjašino torbico,  30D v torbico in tako vrečko za kompaktne fotiče.

Seveda sem se ob vhodu spet zašvical ful, ampak brez potrebe. Prišla sva noter. Sicer ima 30D crop faktor 1,6 , a še vseeno je bilo 200mm premalo, da bi naredil solidno fotko iz občinstva.  Odločila sva se, da greva na Metallico precej bližje, v tisto ogrado pred odrom (pit), kjer spustijo le nekaj 100 folka preden se začne koncert. In v tisto ogrado, kamor varnostniki svetijo z lučjo in gledajo za kakšne odbleske fotografskih leč.

Vseeno, boliv me je kurac. Evo par fotk, da ne bo samo dolgočasno branje.

“#3, Mr. Picklenose, ki je znan po zbijanju sodov.”

“BangBangBang”

“Corey Taylor pevec, mož z Brahiozaverskim vratom, ki je lani na Novarocku nastopal v zasedbi Stone Sour.”

Sledilo je noro gužvanje za v ogrado pred oder in potem skrivanje objektiva v majico in čakanje na clear shot.

“Premočeni James Hetfield”

“Hitroprsti Kirk “the Reaper” Hammett”

“Master of microphones”

Kocnertu Metalike moj dobar drugar, je sledil sprehod v dežju direktno v totalno premočen šotor. Spala sva v luži

Drugega dne se ne spomnim sploh kej preveč, razen to da sem pustil fotiča zakljenega u sefu, in da sva s Tjašo po pomoti prišla v CREW area, čez eno luknjo v ograji. Več o tem kasneje. Zvečer je bil odličen koncert Placebo, ki pa sem ga raje užival brez fotiča, saj sem ob sebi imel svojo zajklo

Tretji dan sva se zbudila v avtu, v pričakovanju koncerta Guano Apes in Limp Bizkit. Glasba moje mladosti   No, ker sva prejšni dan odkrila luknjo v ograji, sva oblekla puloverje, jaz sem vzel fotiča in potegnil rokave do zapestja, da se ni videlo, da nimam CREW/VIP zapestnice. Mahala sva jo proti odru v zaodrju. Tebi nič meni nič sva hotela mimo varnostnika brez sploh kakšne živčnosti, to je pri švercanju precej pomembno, da daješ tak vtis, kot da spadaš tja kjer si in da nisi sumljiv. Vseeno pa varnostnik reče HALT-SHOW ME THE WRIST BAND!!! O fuck, sploh nisem preveč premišljeval, saj sem bil že nekaj korakov preč od njega in proti odru, vseeno sem instiktivno dvignil roko in zavihal pulover.

POKAZAL SEM MU ZAPESTNICO, KI JO UBISTVU NISEM IMEL A SEM ODREAGIRAL KOT DA JO IMAM!

ŠVERC NAPOTEK #1 – SLEDI OBČUTKOM!!!

Vedno ko si tam, kjer ni dovoljeno, se obnašaj tako kot da spadaš tja. Brez kakšenga vzbujanja pozornosti! Če si kot Crew, spusti hlače, delaj se da nekaj delaš, živčen itd.. če si v VIP, hodi bolj počasi, kot da se ti jebe za vse in igrej mal fineso. Če si v Photo area, vzem največji objektiv in fotiča ter si nervozno prižigaj čik.

Rekel je OK in odkorakala sva naprej. O šit, morala pa sva še čez en checkpoint.  Nisva šla čez najblićji vhod do odra, ampak precej naokrog saj sem imel filing da morava. Narajmala sva mladega varnostnika, k sreči je nekaj spil a me je vseeno ustavil. Nekaj sem motovilil dokler na srečo ni prišla mimo ena bejba, in je vso pozornost preusmeril nanjo. Midva pa hop noter

Ok, prišla sva z fotoaparatom pred oder, prej sem še nabasal WC papir v ruzak, da se skozi blago ne bi opazilo siluete objektiva.

Ker je bil še dan, sem objektiv zavil v majico in začel fotkat Guano Apse iz cca. 4. 5. vrste pred odrom…

“Odfakana Sandra Nasić”

“..ki je med koncertom delala zanimive pizdarije “

“…skakanje na roadije, pokrivanje video kamer, skakanje v bobne..”

Naredil sem par fotk, potem pa zaradi bližine varnostnikov ki so gledali v publiko, fotiča raje pospravil do koncerta Limp Bizkit. Tam sem bil že bolj pogumen, saj se je znočilo, poleg tega pa se je nabrala velika množica, z dvignjenimi rokami. Tako da je bilo še težje dobili čistino na oder.

“Red cap Fred Durst”

“90% časa je bil pogled na oder takle. Roke, telefoni, digitalci pred mano, tako da je bilo res potrebno čakati na par sekund čistine, ko je bil kakšne mirnejši del v komadu, takrat pa rafal trajajoč par sekund (po 5 sekund) z vsemi pravilnimi nastavitvami osvetlitve.”

“Vseeno se mi je nekaj posnetkov urajmalo preden sem se odločil da neham. V takem primeru fotkaš na vse ali nič. Če te dobijo letiš ven iz festivala, brez CF kartice oz. s prazno!!”

Seveda Nova Rocka ne bi bilo brez Cerkljanov in Kranjčanov, ki sva jih srečala

“Hvala, ker sem lahko pustil v vašem šotoru potovalko!!”

“Kdo bo Tiger Woods?!”

“Se švercamo drugo leto, lep pozdrav”

Tako, pa sem zaključil s pisanjem. Hvala če ste prebrali do konca, v naslednjih postih pa sledi Švercarski napotek #2

Borderwars 2009

“HOTEL HOTEL, this is SHEEP come in over”

” SHEEP this is HOTEL, whats your status over”

“We’re 80 meters from Tres Putas bar, what’s the contact’s callsign over”

“SHEEP contatc’s callsing is MOB. over”

“Is that VICTOR OSCAR BRAVO over?”

“Negative, thats MIKE OSCAR BRAVO please confirm over”

“Roger HOTEL, we’re closing in now. our mission is to make a contact with our guy in a village and get intel from it please confirm”

“SHEEP thats confirm, good luck. over and out.”

Tako je potekal pogovor med enoto Sheep in bazo SADF (South African Defence Force), na češkem. Namreč od petka opoldne do sobote popoldne je bil tankovski poligon v bližini Milovic prizorišče vojne simulacije. Spopadli sta se dve strani SADF in FAPLA.  Prve je vodil Brujo, ki je poznan tudi kot vodja Airsoft Kluba Salamander, ki so bili najboljša ekipa na celotnem priozrišču, saj imajo nekateri člani tudi 5+ let izkušenj. Pod AKS spada tudi enota Panzergrenadier, s katero sem prebil večino časa. Vodil jo je prijatelj Žirc.

“Oprema, ki čaka na prevoz na lokacijo bodoče baze”

Po prihodu na lokacijo, na kateri smo morali vzpostaviti bazo, smo najprej postavili šotor, obesili zastavo, nato pa je sledilo nekaj manj zabavnega. Namreč skopati je bilo treba vkopne jarke in postaviti obrambni perimeter okrog baze.  Vse enote so se spravile k delu, saj sta bile do začetka bitke le še slabi dve uri.

“Kopanje zaklonilnikov,v katerih so nekateri preživeli tudi celo noč.”

“Pol ure pred uradnim začetkom, je bil na vrsti še briefing za vse poveljnike enot, ki ga je vodil SADF vodja Brujo.”

Potem pa se je začelo, sicer na začetku nič preveč spektakularnega. S Panzerji sem odšel v vas, saj je bil naš cilj dobiti nekaj sužnjev, ki bi potem delali za nas se pravi kopali diamante itd…. ki pa jih potem lahko prodaš in dobiš denar za najem mercenarijev..

“Seveda je bilo treba od vseh, ki so vstopili v bazo zahtevati ID card, poleg tega pa je sledila za vse tiste ki niso bili pripadniki sil SADF še preiskava, če imajo kaj orožja. Na sliki CIA agent ob izpraševanju sužnja.”

“Takole so najeti/podkupljeni sužnji kopali diamante…”

“..in čistili čevlje poveljniku Žircu.”

“United Nations sile odnašajo truplo vaščana, ubitega v navzkrižnem ognju med plačanci in UN silami.”

“Popoldansko sonce sveti na vhod v SADF bazo, zastraženega z marinci/USMC.”

“Nočna idila. Eden izmed treh stražarjev, ki so skrbeli za minigun Vulcan, z nočnim daljnogledom preiskuje horizont.”

“Švedska plačanca si ogledujeta tank za kakršne koli nevarnosti. Bila dva v množici dvajsetih mercenarijov, ki so šli v nos UNovcem.”

“Upor plemen, ki je bil vzpodbujen najbrž iz strani FAPLA.”

“Poveljnik SADF sil,iz enote Force Recon, Brujo, opazuje za kakršne koli nemire v drugi vasici.”

“Prizor iz pomikanja proti FAPLA bazi ob koncu bitke.”

“The last walk. Sprehod po uspešno opravljeni misiji, nazaj v bazo in na debriefing.”

Na koncu bi se rad zahvalil Žircu, ki me je na ta dogodek povabil in celotnemu Airsoft Klubu Salamanderda sem se jim lahko pridružil med bitko.

Več slik pa tukaj.

NIET>Perspektive

Po nekaj minutnem premišljevanju, kako začeti uvodne vrstice bloga, sem se odločil da jih sploh ne napišem. Saj ni potrebe da bi kompliciral. Odločil sem se, da bi naredi  “from the inside” reportažo z Nieti. Podobno je naredil že Andrej Korenč, moj cilj pa je, da bi še bolj predstavil izvenodrsko dogajanje in nekaj best of fotk iz odra iz vsakega koncerta. Nekakšen foto dnevnik turneje.  S tem, da bi ta “dnevnik” dobil še fizično obliko ob naslednjem pomembnem datumu za skupino.

Zato sva se s Tjašo odpravila v Metliko, kjer so prvič zatresli oder v letošnjem letu. Na festivalu PUNGart. Vožnja do NM je trajala presenetljivo kratko, kakšno uro, do Metlike pa se je cesta vlekla kot vsebina robčka kadar sem prehlajen. Ne sej ne,moj smrkl se hitr posuši.

“Sivi so obrazi, siva je tovarna.” (Perspektive)

“I feel poison in my veins…”

“…but I don’t mind”

“queen of the snakes, give me just one kiss tonight.” (Queen of snakes)

Hey you

Evo po dolgem času spet mau popoldanskega preganjana dolgcajta.
Sicer fotke same po seb niso nč special, bolj mi je všeč povezava med komadom in serijo.

priporočam prisluh komadu med gledanjem fotk…

Pink Floyd – Hey you

Hey you, standing in the aisles
With itchy feet and fading smiles

Hey you, out there in the cold
Getting lonely, getting old

Hey you, out there on your own
Sitting naked by the phone

Hey you, standing in the road
Always doing what youre told

Hey you, out there beyond the wall,
Breaking bottles in the hall

Hey you, with you ear against the wall
Waiting for someone to call out

Hey you, dont tell me theres no hope at all

Together we stand, divided we fall.

Mislim, da se lahko prepoznajo osebnosti oziroma karakterji, ki nastopajo v rutinskem, sivem vsakdanu ljudi, ki ne upajo biti “free”. Za tiste ki pa potrebujete razlago pa si lahko preberete opis spodaj, in pustite komentar z vašim videnjem serije.?

#1=Pofejkan nasmeh, ki mu ni usojeno nič drugega da zbledi.

#2=Običajen človek, zaposlen,z redno službo, družino to je pa vse kar ima in čaka da se “srečen” postara in izgubi v času.

#3=Pohlepnež, ki je “naked by the phone” saj je razgaljen ko kaže svoje slabosti, pač jezo kar je vzrok njegove osamljenosti.

#4=Ugleden možakar, kakšen fin,časten  gospod, asskiser, ki vedno stori kot mu je rečeno, a zaradi pomanjkanja svoje volje je v resnici neumen, saj niti knjige ne zna obrniti prav.

#5=Umetnik, ki živi izza ograde oziroma stene, svobodnih misli, a v zameno je suženj svojih čustev, zato kdaj rabija steklenice na hodniku

#6=Klošar, berač, spi na ulici pozabljen od vseh s praznim upanjem da sreča nekoč koga ki ga odpelje v svet prejšnjih likov.

#7=Lunatik, norec, še najbolj svoboden lik, ki ima nič a hkrati vse, saj se ne ozira na druge.

#8=Kakorkoli, skupaj smo vsi, a ko “pade” en..pade sam.

Mnja, malo zagrenjen zaključek serije, ampak v svetlih primerih, vem da kljub vsemu vedno ni tako

Hvala Maticu Liparju za poziranje

Koncert – Lepa Brena

Tuzličanka Fahreta Živojinović Jahić, oziroma Lepa Brena, kot jo poznajo ljubitelji jugopop-a in folk glasbe, je nastopila v hali Tivoli. Dvorana je bila kar precej napolnjena. Sam nisem ravno privžrenec te glasbe, zato nimam kaj preveč napisati ob tem postu, naj ponudim le nekaj fotk.  Služba je služba

“Tokrat so lučkarji svoje delo opravili odlično.”

“48 letna pevka, je nastopila precej energično in pokazala dobro voljo…”

“…ki jo je delila tudi v neposrednem stiku s publiko.”

“Oziroma, kar s celo halo Tivoli.”

“Lepa Brena.”

Eagles of Death Metal

“Pevec Jesse Huges s svojim prepoznavnim izgledom, sončna očala in polizani lasje.”

Kalifornijski “garažni” bend, Eagles of Death Metal,ki so garažo zamenjali za velike odre že pred desetletjem, so v sredo nastopili v ljubljanski Cvetličarni. Koncert sicer ni bil presenečenje, saj je Jesse, pevec in kitarist, že ob prejšnjem obisku, leta 2007, na svoje brke prisegel na ponoven nastop.

“Dvoboj kitar ali le glasbeno predrkavanje?”

Za ritem tega “alternativno hard rokovskega benda” pa je tokrat poskrbel Joey Castillo, ki je sicer poznan kot bobnar skupine Queens of the stone age.

” Joey Castillo,  mislim da je on naredil vsaj polovico vzdušja na tem koncertu.”

Pevec Jesse Hughes, je kot mu je to v navadi na oder prišel z velikimi koraki, si popravil frizuro, nataknil sončna očala in skupaj z ostalimi člani poskrbel, da je bil sleherni obiskovalec deležen prerivanja pod odrom, ki sicer spada k tovrstnim koncertom. Ampak ni mi bilo pa jasno, zakaj organizatorji niso postavili ograje, in tako fotografom in snemalcem omogočili fotografiranja in snemanja brez, da bi moral uporabljati komolce, če hočeš da ostane oprema cela. No pozitivna stran tega pa je, da sem Jesseju med koncertom dal svojo trzalico, ki sem jo potegnil iz žepa. V zameno mi je prinesel svojo, z mojo pa je odigral pol komada in jo nato vrgel med publiko. Mislim da zato, ker je namenjena bolj funk ritmom in je bila res mehka )

“Vsekakor mu komunikacija s publiko ni tuja, le kako bi bila, če prihajajo iz sončne Kalifornije.”

Med koncertom je komuniciral s poslušalci, se rokoval in nastopal čisto preprosto, brez posiljenega zvezdništva, kot ga poznamo pri podobnih domačih skupinah. Ob koncu koncerta, se mu je na odru pridružila še spremljevalka, s katero so se skupaj poslovili od ljubiteljev melodičnega rocka, ki se je razlegal po dvorani.

“Prava rockerska podoba”

V bližnji prihodnosti pa nekaj več iz domače scene,  snemanje Bizarne Lekarne in samostojna plošča glasbenega guruja Dejana Lapanje.

Feels like heaven / fotoreportaža Egipt

Tako, pa sva nazaj. Skupaj s Tjašo sva se odpravila na enotedenski last minute odklop v tople kraje.

Zgodba se je začela, ko mi je z vsakim dnem,ko sem se zjutraj zbudil vedno bolj dopizdevalo saj nisem videl sonca. Mogoče je krivo pozno vstajanje, ampak prepričan sem da je imelo tudi vreme prste vmes. Zato sva nekaj dni po novem letu rezervirala last minute ponudbo za v Sharm El Sheikh v Egiptu. Odhod je bil v soboto 10. 1. 2009. Celo potovanje je bilo “res last minute”, saj je Tjaša dobila svoj potni list šele v četrtek, konkretno sva se vrgla v morje šele zadnjih 10 minut preden so zaprli plažo (zadnji dan seveda). Tudi na večerjo in zajtrk (3x kadar ga nisva prespala) sva prišla nekaj minut dokler je še trajal, spominke in kartice sva poslala zadnje minute preden sva odšla nazaj na avion… Ampak kdor je v življenju vedno točen, največ zamudi. Stavek iz pesmi Dejana Lapanje, s katerim se definitivno strinjam

O Egiptu in tamkajšnjih znamenitostih ne mislim preveč razlagat, saj si lahko iste stvari preberete povsod po internetu. Bolj kot to, me je zanimalo samo življenje dol. Tisto, ne turistično, ampak pravi utrip Azije/Afrike.

No pa da enkrat za spremembo začnem na začetku. Zjutraj v soboto sva šla na letališče Brnik (Jože Pučnik se sliši preveč snobovsko za neukega kmeta kot sem jaz). Tam sva prevzela karte in vso dokumentacijo in se ob približno 0600 vkrcala na letalo.

“Pogled iz čakalnice na Boeing 737-500, s katerim sva letela iz Brnika v Sharm El Shekih.”

“Po treh urah leta in prelepem sončnem vzhodu na 11.000 kilometrov, so se pod nami razprostrla polja koral, ki privabljajo mnoge potapljače.”

Po pristanku v Sharmu, naju je avtobus prepeljal v hotel Country Club *** (več o hotelu in pizdarijah v njem kasneje).

“Bazen in prostor za DJ-a, ki je vrtel predvsem RnB ritme ki so v takih turističnih krajih precej priljubljeni. Sux.“

Po vseh birokratskih obveznostih, pa sva se odpravila raziskova ulice Sharm-a. Presenečena sva bila nad vožnjo tamkajšnih voznikov, saj tudi ponoči vozijo brez luči oz. imajo prižgane le parkirne luči, najbrž da prihranijo elektriko za trobljo. Neprestano trobljenje je v Egiptu normalna stvar. 1 hupa pomeni “zdravo”, če potrobiš 2x pomeni “kako si”, če pa spustiš še tretjič pa pomeni “marš v *****”…

“Križišče v Sharm El Sheikhu. Semaforjev ne uporabljajo. V ozadju manjša mošeja s stoplom, iz katerega petkrat na dan kličejo muslimane k molitvi.“

“V Sharmu se vidi precejšnja povezava tradicije in modernega življenja. Gradi se veliko hotelov, vsakdo ima mobilni telefon, tradiciji pa vseeno ostajajo zvesti.”

“Sprehod je bil odličen izgovor za valjanje v peni kasneje. Lep ambient okrog bane ki kar kliče po sprožilcu.”

“Sončni zahod. V ozadju luči hotelov in hiš v centru mesta”

Da bi doživela še tisti pravi ulični utrip Egipta, sva se v četrtek odpravila v glavno mesto. Cairo. Avtobus je prišel pred hotel ob 0145 zjutraj. Še danes ne morem verjeti, da nama ga je uspelo ujeti. Sledilo je 500 kilometrov vožnje na avtobusu. Sedaj vem kako se počutijo sardine v konzervi, saj sta dva tečna Poljaka ki sta sedela pred nama, neprekinjeno nekaj drkala sedeže naprej in nazaj tako da sem imel že dober razlog da jih pošljem…ampak vsa slaba volja je minila, ko smo prispeli v Cairo. Tam smo si ogledali muzej Egipčanske zgodovine. V katerem sva s Tjašo gledala bolj kot ne proti izhodu, saj so bili eksponati pretežki za skrit v ruzak poleg tega pa me je malo skrbelo za vso foto opremo, ki sem jo moral pustiti v zato namenjeni sobi, saj vnos fotoaparatov ni bil dovoljen.

“Vodič Mohamed pred vhodom v muzej. Eden izmed redkih “domačinov”, ki so res tekoče govorili angleško,večina jih zna le “my frend”, “wer ar ju from”, “special price for you” .

“Vsi spomeniki na vrtu pred muzejem so bili pod strogim očesom turistične policije. Seveda to ne pomeni, da oni niso nosili Kalašnika “

Po ogledu muzeja pa smo se odpravili na kosilo, bolj kot hrano sem si želel videti ulice in obraze, ki so govorili tisoč in eno zanimivo zgodbo uličnega življenja v Cairu. Ker sva morala slediti “pastirju” sem odgrnil zaveso in posnel nekaj portretov kar skozi šipo.

“V Cairu je za varnost strogo poskrbljeno, saj je na vsakih par sto metrov postavljena kabina Cairovske milice. Ker jih je prepovedano fotografirat, sem policaja moral prav zato pritisniti.”

“Uživač ob bregu Nila. Mnogi ljudje sedijo na betonskih ograjah in si privoščijo uživanje na soncu, čeprav je tamkajšnjim prebivalcem ob temperaturah 25°C kar mrzlo.”

“Veselje na obrazih delavcev, saj so vajeni, da lahko v zameno za fotografijo pričakujejo kakšno podarjeno cigareto. “

“Promet v skoraj osem miljonskem mestu je navidez kaotičen, a vseeno urejen. Med sprehajalci na ulici srečaš lahko od najbolj konzervativnih muslimanov brez zob in brez nog, do kapitalistov s kovčki in sončnimi očali na glavi.”

“Mladi potnik v naročju mame, na enem izmed 20.000 micro-busov v Cairu.”

Pot naju je peljala po kaotičnih cestah proti Gizi, kjer je sledil ogled piramid. Moram priznati, da je bila moja predstava teh čudes sveta precej drugačna od tiste, ki je sledila. Namreč nekaj kilometrov iz mesta ven stojijo piramide. Predstavljal sem si jih sredi puščave, stojijo pa malodane skoraj na dvorišču hiš. Vseeno sva s Tjašo posnela en spot, ki bo na ogled v prihodnosti. Je pa okrog piramid precej “prodajalcev”, ki ti v roke uturijo nek spominek, češ..here my friend..for free-take this! Seveda sem se ujel na limanice in suvenir uzel, nakar čez nekaj trenutkov slišim “do you have little money for me”… no z veseljem sem mu vrnil tisto skulpturo iz lesa. Nekateri pa niso hoteli da predmete vrneva, zato sva jih pač pohopsala v žep. Brez plačila. Saj je bilo “for free”.

“Pogled na mesto Giza. Okrog piramid je precej jezdecev kamel, ki na vsak način hočejo zaračunati vsako fotografijo. Hvalabogu za teleobjektive, sicer bi bil klošar.”

“Vrste avtobusov pred piramido. Ko stopiš z avtobusa, te takoj obkrožijo prodajalci raznih spomnikov.”

“Na območju piramid in sfinge patruljirajo varnostniki, ki skrbijo za red in varnost turistov.”

“Vsakdo, ki je imel fotoaparat, kamero, ali celo mobilni telefon je posnel kakšno fotografijo za spomin, zato je bila gneča na najboljši razgledni točke kar velika.”

“Sfinga, ki naj bi varovala piramide in grobnice kraljev.”

Po ogledu piramid in sfinge, sva se s Tjašo odpravila nazaj na avtobus, namenjen obisku Egipčanske parfumerije. Oba sva bila precej utrujena, zato sva svoj čas krajšala raje na avtobusu oziroma pred njim, s prodajalcem spominkov, ki presenetljivo ni razumel nobene slovenske besede

“Ulična parfumerija, v kateri prodajajo naravno narejene parfume. Dvomim da obstaja kakšna razlika med temi, in tistimi ki jih prodajajo prodajalci na ulicah. Mogoče le v ceni.”

“Sončni žarki svetijo skozi edine oblake, ki sva jih videla v enem tednu. Temperatura morja je bila primerna za kopanje. Le čas naju je vedno preganjal. Fotka narejena 10 minut pred zaprtjem plaže, na zadnji dan dopusta.”

“Sončni zahod prelit v dimu proti komarjem, ki ga spuščajo ob hišah in hotelih. Tudi v zimskem času, je prisotnih precej komarjev.

“Izdelovalec umetnin iz peska, s stojnico postavljeno takoj pred bankomatom, za tiste turiste z izgovorom da  “nimajo denarja.”

“Letališče Sharm El Sheikh – letališki delavec preverja letalo na katerega sva se po 7 dneh vkrcala nazaj proti mrzli Sloveniji.”

“Pilot g. Tomaž Prezelj (Flight Safety Officer) med letom nazaj proti Sloveniji. Seveda nisem mogel iz svoje kože, da se ne bi nekam prešvercal oz. pregovoril. Tokrat mi je uspelo naprositi prijazno stevardeso, ki mi je uredila kratek obisk cockpita med letom. Na žalost je bilo v kabini precej temno, s flešem pa nisem hotel motiti pilotov.”

“Za lepo dobrodošlico pa je na letališču poskrbel KŠKjevec Cencelj, ki nama je postregel z odličnim kokteljom:)”

Kljub vsemu napisanemu, je bil najin oddih vsaj meni nepopisno dober. Splača se obiskati te kraje, sploh sredi zime, saj znaš še bolj ceniti sonce in vsak topel žarek, ki te obsije po obrazu, ko s svojo drago stopaš po nepregledno dolgih cestah Sharm El Sheikha.

Kje je zdej moja prasica?

Kam ste šli vsi prjatli?

Niet, Niet, Niet, Niet se je slišalo po dvorani ŠC Police v Ajdovščini. Publika je želela še več. Med njimi sem bil tudi jaz s svojo zajklo Tjašo.  Zakaj zajklo?  Med drugim zato ker naja je odfukavalo med koncertom, sploh ob komadu Februar. Če bi hotu z besedam opisat ta komad, bi si predstavlov mrzel, z roso pokrit travnik sred trave pa dva oranžna metulja. Ampak raje bom opisal s fotkami včerajšno dogajanje.

Ubistvu sem se na tem koncertu osredotočil bolj na Boruta-Dodija, pevca skupine Niet. Namreč ostali nastopajoči, Breedlock, Zgrešeni primeri in Zmelkoow namesto odpovedanih DanD, so imeli res kul luč. Tudi Nieti, vseeno pa je ostale člane benda osvetljeval čudno rdeč frontlight. Zato tokrat namesto reportaže raje objavim en koncertni portret.

Nekaj fotk v črnobeli varianti  (ki je sicer poceni rešitev za “lepše” fotke) , z dobrim izgovorom, da sem še precej pod vplivom njihove verzije na Izštekanih Vseeno se mi pa zdi da črnobele fotke in grainy obdelava pašejo k mojemu trenutnemu doživljanja Nietov. No, pa da neham nakladat-včerajšnji koncert po Tjašinih besedah:

Množica noro poskakujočih, prerivajočih, prešvicanih, s pirom politih in prepevajočih ljudi. Dobra volja se razlega po vsej dvorani, poljubi, objemi..
Še bližje spoznanje z Nieti, klik! 2:30..pot domov…

“Zidovi se rušijo v moji glavi…”

“…stene pokajo pod težo alkohola..”

“…slabo mi je…”

“…ko mesec sveti.”

“Gluha je noč, jebe se ji za vse.”

“Kje je zdej moja prasica,
kam ste šli vsi prjatli?”

Ti si pa tako lepa.

Masaker povprečja

“goba zla: Bizar (kaj je ta zadeva ki jo ima noj pritrjeno?)”

No, pa je le prišel dan, ko sem se odločil napisati post s tem naslovom. Mogoče ste to besedno zvezo že kje zasledili. Gre namreč za grafično-liričen projekt, ki sem ga naredil skupaj s Klemenom Globočnikom, piscem besedil. Projekt sestavljajo moji grafični designi in pa besedila izpod peresa Klemena. V ustvarjanju zbirke Masaker povprečja, je imela najmočnejšo besedo kar glasba, ki je na oba vplivala tako, da so nastale precej bizarne stvari. Prva otvoritev razstave je bila v sklopu Tedna Mladih, sledila je otvoritev v Stari Pošti v Kranju, nato se je preselila v štajerske konce. Trenutno pa si jo lahko ogledate v Kiberpipi v Ljubljani.

“Promocija za razstavo v Kiberpipi, v reviji Story”

“Krog Zla, stanja neprištevnosti…”

Več o samem masakru lahko izveste v temu PR tekstu.

Gre za slikovno pesniško zbirko v obliki grafičnih dizajnov. “Eksekutorja” povprečja sta Klemen Globočnik (avtor ideje in besedil) in Matic Zorman (avtor grafične podobe).

Razstava je odraz popolne svobode in bo verjetno všeč vsem ljubiteljem umetnosti, čeprav malček bolj vseeno tistim, ki si v domišljiji radi dajo duška. “Lahko ti je vse skupaj všeč ali ti pa pač ni. Ni vmesne poti. Če ne izvajaš masakra, ustvarjaš povprečje”, o všečnost dela pravi Matic.

Splošno o Masakru povprečja

Za Masaker povprečja bi lahko rekli, da je voščilo za lep dan in je “fuck off” … vse v istem trenutku. “Hotel sem močno besedo, ki pusti nek vtis. Odločil sem se za masaker, saj paše k temačnejši podobi, ki jo ima vsebina. Pozitivna pa je predvsem ideja, da sva z Maticom gradila na vsem, kar je bilo kakorkoli drugačno. Masaker povprečja ima torej temne oči s svetlim leskom, ki sporočajo: Ubijmo povprečnost!”, razloži bipolarnost ideje Klemen.

Podlaga za nastanek Masakra povprečja je glasba. Oba ustvarjalca sta namreč velika glasbena navdušenca. Klemen je našel navdih v Siddhartinem komadu Il a modras, na ustvarjanje Matica pa je najbolj vplivala glasba Johna Fruscianteja, kitarista Red Hot Chili Peppers.

“Zanimv del intervjuja na radiu Ljubljana”

Trenutno si lahko razstavo ogledate v Kiberpipi, v začetku Januarja pa sledi otvoritev v Ajdovščini.

Medijski feedback:

Žurnal24 (predstavitev in video intervju)

Val202 (predstavitev in radijski intervju)

Odmevi (otvoritev razstave v kiberpipi)

Radio Ljubljana (radijski intervju)

“Kaos”