pretkani digic’s fotoblog

Evo takole, končno sem prišel izpod tuša, skupaj s fotoaparatom. Oba sva bila namreč potrebna temeljitega čiščenja, saj sem minuli vikend mudil v “raju” na Otočcu.

Letos je bil to tretji zaporedni RO, ki sem ga obiskal in občutek imam, da je bilo leto 2006, ko sem ga obiskal prvič najboljše. Tudi zaradi vzdušja, ki pa je bilo letos tisto pravo le prvi dan zvečer. Vsaj po mojem mnenju. Čeprav sem bil v petek ponoči zaradi mokrih stvari primoran spati v avtomobilu, sem z vremenom zadovoljen. Malo manj pa z dogajanjem pred odrom. S tem ciljam na kulturo slovenskih “fotografov”.

Nisem bil edini, ki ga je zmotilo to, da skoraj polovica fotografov pride dobesedno pred oder (kakšni lenivci se celo naslanjajo nanj) in od tam slika s kakšnim poceni objektivom namontiranih na fotoaparate ranga xx D. Pismo če je keš za naprimer 30,40D bi si lahko namest tega fotoaparata (kjer nekateri niti ne poznajo vseh funkcij ki jih ponuja (sklepam po voyeuraziranju “mode” knofa-nekateri so imeli na P)) kupili vsaj kakšen objektiv s primerno hitro blendo. Recimo s canonovo 50mm 1.8 se je dal že dost nardit-stane pa cca 90€. Ne pa da vsi skačejo ostalim fotografom in kamermanom v kader, potem pa se pred odrom med gledanjem slik ki so jih posneli še praskajo po polnih jajcih.

No po vrhu vsega pa še missici mokrih majic, nista dale dol majce jebemo pa zato sm pršu

No pa da se ne bom samo pizdil, veliko pohvalo si zasluži organizator Franci Kek, ki je po mojem mnenju res možakar ki diha za RO. Namreč pri vseh stvar je pomagal čeprav bi lahko poslal podrejene.

Še nekaj fotografij, čeprav se mi zdijo letos bolj kot ne pod nivojem, mislim da bi lahko naredil boljše posnetke. Mogoče na otočcu 009

Niet

Pankrti

Zablujena generacija

Lord bishop

“kam gre folk za dobro fotko jošk”

“observacija prsi”

Če se kdo sprašuje, kje so fotke od Siddharte,jih ni. Dvomim da jih smem objaviti brez managerjevega dovoljenja,namreč pregrešil sem se in slikal tudi 2 akorda 4. komada ki so ga igrali. Držite pesti, da se nadme ne spravi cela armada Siddharta Crewa.

Aja ne, najbrž so zaposleni z odganjanjem novinarjev, s katerimi so predhodno zmenjeni za intervju.

(po resnični zgodbi)

Ps: Hvala PsyhoID-ju za pir

Ps2: ostale fotke kot ponavadi tukaj

Je naslov komada od Rage Against The Machine in opis, kako poteka premikanje specjalcev v CQB (close quarters battle-notranjih prostorih). To je danes v zapuščenem hotelu na Jezerskem demonstriral Žirc, član posebne enote Panter.

Ker je bil ambient z vsemi laserji, pokanjem in zanimivo opremo, sem se odločil za widescreen format slik čeprav tega nisem nameraval na slikanju.

No končno sem prišel malo k sebi, tako da se celo zavedam kaj pišem Namreč včeraj se me je lotil kar težek prehlad, ki me je precej zjebal, zaradi tega se moram še enkrat opravičiti Manci Gašpirc, saj sem komaj stal na nogah, imel sem namreč kar precej vročine :/ Prehlad sem staknil na trodnevnem festivalu , ki se je odvijal v okolici Nickelsdorfa (50 km od Dunaja), se je zvrstilo kar precej legendarnih imen glasbene zgodovine. Mene so zanimali predvsem NOFX , Sex pistolsi ,The Verve (100% poznate njihov “bitter sweet symphony” komad), Bad Religion, ki sem jih poslušal časih ko sem se še lomil na skejtu, Motorhead, Vanilla Sky, Anti Flag, Kid Rock, Incubus in nenazadnje koncert koncertov - RAGE AGAINST THE MACHINE.

Precej ur prvega dne sem prespal v šotoru, saj je bilo zunaj neznosno, veter je kar dvigoval šotore, zaradi varnostnih razlogov so morali celo deloma razdreti oba odra. Kasneje se je program nadaljeval, oblekel sem vse 4 puloverje kar sem jih vzel sabo in se odpravil slikat. V prvem dnevu me je navdušil koncert Sex Pistolsov, ki sem ga tako kot vse headline bande posnel iz publike in tvegal da me vržejo iz festivala. Namreč headlinerje je bilo dovoljeno slikati le trem, štirim fotografom, ki so jih seveda izbrali organizatorji, ki pa si zaslužijo veliko negativno kritiko glede organizacije fotografiranja. Večina fotografov je računala na fotografiranje glavnih bandov izpod odra, ampak organizatorji so nas ob vprašanju, če bo to mogoče, nategovali, “we don’t know yet, ask us 10 min before concert”. No ko pa sem jih vprašal dan pred koncertom, je bil odgovor, “you had to fill in contract with band’s label 2 months earlier”. Preklete barabe, lahko bi vsaj prvi dan že rekli, “ej boli nas kurac, pred oder bomo poslal svoje fotografe s katerimi se poznamo ostali pa odjebite sej bojo slike poceni”.

No ampak to me je še bolj podžgalo, namreč bolj kot so me drkali, bolj sem jih hotel nazaj zajebat, zato sem s pomočjo Lee, spravil fotoaparat v publiko nekaj metrov pred odrom, objektiv pa sem prešvercal v majici. Nato sva se med množico dobila,sestavil sem aparat in posnel tele fotke

Sex Pistols

Sex Pistols

Sex Pistols

Drugi dan je minil v letanju med odroma, razdalja med rdečim in modrim je pribložno 1200 metrov, tako da sem prehodil kar nekaj kilometrov. In to “polni bojni opravi”, saj opreme nisem upal pustiti v šotoru ali press centru. Konec sobote sta zaključila dva legendarna banda, Motorhead in The Verve.

The Verve

The Verve

Motorhead

Zadnji dan je bil kar naporen, glede na to da sem se v šotoru zbudil ves pobarvan od flomastra, čez dobro uro pa je bil na sporedu že prvi intervju, z bandom Alter Bridge, ki mu je sledil precej bolj sproščen intervju z Vanilla Sky. No v večernih urah sem poslušal Kid Rocka, katerega koncert mi je bil res hud, temu so sledili Incubus.

Vanilla Sky

Incubus

Incubus

Težko vam opišem občutek, ko stojiš 15 metrov od odra v coni ločeni od večine folka, namenjeni zagretežem,ki najprej pridejo pod oder, v kateri je prepovedano slikati/snemati, ti pa čakaš s fotoaparatom v roki, na trenutek da lahko za par sekund dvigneš teleobjektiv zavit v majico, da se ga ne vidi. Potem zadržiš dih, upaš da čimprej najde fokus, knof za slikanje kar držiš obenem pa upaš da te varnostniki ne dobijo, sicer moraš ven iz festivala brez spominske kartice, če te prej ne podere množica sodelujoča v mosh pitu. Ampak to vse je vredno tveganja, ker če ti uspe fotka, imaš zabeležen band, ki si ga začel poslušat ko so razpadli in si upal da bodo še kdaj igrali, kaj šele pred tabo, kaj šele da jih ujameš na fotiča, to so Rage Against The Machine.

RATM

RATM-Tom Morello

Najprej se moram zahvaliti tistemu ki je pogruntov RAW format, namreč rešil mi je kožo.

V soboto sem se mudil na Otočcu, kjer sta se vzela (huda beseda lol) Tina in Jaka, poroka je potekala v sončnem dnevu z nekaj oblaki, ker sem navajen fotkanja na M sem moral nastavitve kar hitro spreminjati, sploh na poroki kjer ni časa za eksperimentiranje. Ko je par podpisoval poročno knjigo pa se mi fleš še ni nafilal,k sreči sem takoj prestavil v RAW in ujel moment, saj ni bilo časa za drkanje knofov. Fotka je sicer res v p**** ampak sem iz RAW formata kar solidno rešil.

“flaša je šla na pol, jaz pa pod tuš”

“idila na čolnu”

“na obisk je prišel še Robbie Williams”

Danes pa smo se z Matejem, Urško in Marušo odpravil kam drugam kot spet v tovarno rog Tam smo naredili par (sto:)) posnetkov v ambientu hladne vojne. Urška je prevzela vlogo klasične gospodinje, Matej pa lenobnega fotra.

Bovne fotke ja sej vem :))

And what she said
Was something beautiful
To give… your love
No matter what

…so hard and lonley too

when you don’t know yourself.

Ljubljana, 26.5.2008 © Matic Zorman

Waaa, končno lahko: spim več kot 4 ure na dan, serjem v miru, jem kej druzga k pico/haburgerje, spim v svoji postli…

A kljub pomanjkanju vsega naštetega, je bilo zanimivo. Namreč odvijal se je Teden mladih v katerem sem imel nalogo da posnamem dogodke, jih ponoči zmontiram in objavim na foto.ksk.si . Sicer ni bilo tako naporno, ker sem imel sodelavca Andreja, s katerim sem v tem tednu spal večkrat kot s punco, ja jebat ga. Poleg Tedna mladih pa se mi je v času od zadnjega posta na blogu dogajalo še miljon stvari.

S Klemenom Globočnikom sva po dveh mesecih ustvarjanja, končala z delom Masaker Povprečja, zbirko grafično obogatenih besedil. Razstava je trajala od 10.5 do 17.5 v Pungertu, tisti ki ste jo zamudili pa si jo še vedno lahko ogledate online na naslednjih povezavah.

Grafike

Intervju na Žurnal24

Intervju na Čarli TV

Vsem, ki ste se otvoritve udeležili in ki ste pripomogli da je razstava sploh mogoča se zahvaljujem

Konec Aprila pa so se smučarji in snowboarderji skušali v poletih čez lužo na Luža contestu,nekaj dni za tem Cvičkarija v LJ, nad katero sem zaradi čudnega kompliciranja glede fotografiranja razočaran.Kranjske reševalne službe so nam predstavile spektakel simulacije reševanja na železniških tirih,Electronic Carnival v Mariboru,Kresovanje za prvi Maj,Škisova tržnica,ples maturantov 2008 in še precej drugih reči.Med drugim tudi obisk dveh snemalnih dni filma Osebna pritljaga režiserja Janeza Lapajne. Za majhno “vlogo” se moram zahvaliti Nejcu Gazvodi, ki me je poklical,če pridem v 2 kadra “odigrati” vlogo fotografa. Zanimiva izkušnja, zato sem sprejel. Danes pa sem se dobil s kolegi foruma s katerimi smo naredili par fotk s srednjeformatcom. Kolega Redeemer je imel s seboj še 50 1.4, zato je čas kar prehitro minil.

No pa da ne bom preveč nabijal, mesec strnjen v slikah

Luža Contest

Vlado Kreslin na Cvičkariji

“Ranjenec” na vaji reševanja

Electronic Carnival 2008

Kresovanje na Joštu

Elvis Jackson na Škisovi tržnici

We don’t need no education kao ja ja

Janez Lapajne (levo) in mojster tona (desno)

Dvojni portret fotografa, sp3ci v bluru slika redeemerja, ki je v odsevu filtra (50 1.4)

Reedemer skozi iskalo Pentacona

Deževnega dneva nisem prepustil dolgčasu, zato sem se kljub “slabemu” vremenu (mislim, da če znaš vreme izkorist na taprav način ni noben vreme zanč:)) skupaj z Matejem odpravil v LJ, končno sem spoznal tovarno Rog, ki jo bom nedvomno še kdaj obiskal. Ustvarila sva serijo v kateri sva prevzela vloge starih fotografov, škoda ker še unga fleša ni blo možno dobit tastarga.

za konec pa še fotka dneva, v HDR tehniki.

Priporočam še ogled full size velikosti, slika se nahaja tu.

In to dvakrat, nazadnje pred 2 urama.

Včeraj me je po objavi prejšnjega posta začelo zbadati v ledvicah, brez da bi pojenjalo (lol kera beseda:)). V celem popoldnevu ni bilo spremembe, zato sem se znašel pri dežurnem v KR. Najbrž je bila to najdaljša pot v Kranj, glede na to da so bile take bolečine da me je kar zvijal in nisem mogu niti sedet na gmah, kaj šele na zicu. No tam so me sprejeli kar brez kartice, ker je nisem imel časa iskat doma. Nabili so mi dve inekciji, eno v tazadno in eno v žilo, tako da sem doma lahko zaspal.

Danes pa sem se zbudil in par trenutkov za tem me je že praskalo po sečevodu, spet sem “scal kri” dobesedno, zato sva s punco preobrnila celo sobo in našla zdravstveno kartico. Preden sem šel na slikanje sva se ustavila še pri moji zdravnici, saj je bila bolečina prevelika.

Ko se mi je celila kost, po zlomu prsta ko mi ga je odfakalo, se škatlice s Ketonalom nisem niti dotaknil. Ampak bolečina ob ledvičnih kamnih  je pa satanska ej. Nemorš nč druzga razmišlat pa čakat.Boli tud če ležiš al pa sediš.

No pri zdravnici sem bil spet 2x preluknan, nato pa sem šel na pregled v Kranj, kjer sem dobil tale rezultat.

“V projekciji medenične odprtine, je vidna drobna zgostitev kalcijeve gostote, ki bi lahko predstavljala konkrement v sečevodu tik pred mehurjem.V preostalem ne odkrijem radiopačnih zgostitev sumljivih za konkrement.” 

Zdej morm pit čimveč in žret une tablete, ki upam da bodo pomagale, ker tazga špikanja da te kar zmeče pa ne privoščim nikomur.

Trenutno mi je zaradi vremena precej dolgčas. Tko da grem še enkrat gledat odličen film o legendi. Film z naslovom War photographer. Dokumentarc o vojnem fotografu (članu skupine VII) James-u Nachtweyu. Lahko bi napisov 300 vrstic ampak tega se z besedam ne da opisat. Zato si ga oglejte sami

Pred tem pa še ena dolgočasna reportaža iz dolgočasnega dogodka, ampak tud na takih stvareh se lahko kej naučiš.

“kot v fabrki na traku”

Lahkonoč

Slovensko hokejsko burlesko spremljam že dolgo, ampak kar se zadnje čase dogaja je pa smešno in žalostno obenem. Ampak zame samo smešno Žalostno je mogoče za tiste Ljubljančane, ki so se to sezono (ko je Olimpija prišla v finale), prelevili v najzagrizenejše navijače. Ti “vikend” navijači imajo pa z Green Dragonsi eno skupno lastnost. Ta lastnost je debilni um.

V torek sem se odločil narediti test, če lahko pridem na finale lige EBEL v halo Tivoli, brez kakršne koli akreditacije. S seboj sem imel le PRESS brezrokavnik in 2 fotiča lol. Najprej sem imel sicer namen narediti kakšno reportažo navijaštva pred halo, ampak ker mi je nekako uspelo priti not v dvorano sem se posvetil tudi sami tekmi. No o tem kasneje, najprej moram še razložiti naslov tega posta.

Preden začne kdo kritizirati moje mnenje o njih, naj mi razloži to: Drekonsi, kot najbol ful kul ultras navijaška skupina, obeša ene karantanske zastave, rjove o zelenobeli sloveniji in nasploh patriotizmu, obenem pa se dere “Olimpijooo, Olimpijooo” in “ej mudeL, ne kLe pubLike sLikat a ne razumeš sLovensk?”. Slovensko razumem, če bi le tko povedal vsaj

No vseeno, nekje na sredini tekme, sem šel med Dragonse, češ v žar bitke. No tam sem bil kakšni dve minuti in če bi ostal še kakšno sekudno več, bi bil najbrž tepen, saj so prepričanja, da če jih nekdo slika, jim kamera vzame dušo. Ali realno povedano, med njimi je najbrž precej kriminalcev in huliganov zato se bojijo biti na slikah. In tudi na kameri. Namreč po neuspešnem poiskusu intervjuja, je novinarka obupala, kamerman pa je usmeril kamero v njih in iz rok drhali prejel precej odpadkov in stvari kakršne so ležale tudi na ledu.

“Vrabčki pod budnim očesom policije”

“ALo kva sLikaš kLe”

“Boj ob ogradi”

“mmm..spijmo mal Redbulla :)”

“Premal takih potez in sledilo je..”

“…zmagoslavje Salzburga”

več slik

V kolikor se z mojim mnenjem glede GD ne strinjate…mi pa dol visi.