Kje je zdej moja prasica?

Kam ste šli vsi prjatli?

Niet, Niet, Niet, Niet se je slišalo po dvorani ŠC Police v Ajdovščini. Publika je želela še več. Med njimi sem bil tudi jaz s svojo zajklo Tjašo.  Zakaj zajklo?  Med drugim zato ker naja je odfukavalo med koncertom, sploh ob komadu Februar. Če bi hotu z besedam opisat ta komad, bi si predstavlov mrzel, z roso pokrit travnik sred trave pa dva oranžna metulja. Ampak raje bom opisal s fotkami včerajšno dogajanje.

Ubistvu sem se na tem koncertu osredotočil bolj na Boruta-Dodija, pevca skupine Niet. Namreč ostali nastopajoči, Breedlock, Zgrešeni primeri in Zmelkoow namesto odpovedanih DanD, so imeli res kul luč. Tudi Nieti, vseeno pa je ostale člane benda osvetljeval čudno rdeč frontlight. Zato tokrat namesto reportaže raje objavim en koncertni portret.

Nekaj fotk v črnobeli varianti  (ki je sicer poceni rešitev za “lepše” fotke) , z dobrim izgovorom, da sem še precej pod vplivom njihove verzije na Izštekanih Vseeno se mi pa zdi da črnobele fotke in grainy obdelava pašejo k mojemu trenutnemu doživljanja Nietov. No, pa da neham nakladat-včerajšnji koncert po Tjašinih besedah:

Množica noro poskakujočih, prerivajočih, prešvicanih, s pirom politih in prepevajočih ljudi. Dobra volja se razlega po vsej dvorani, poljubi, objemi..
Še bližje spoznanje z Nieti, klik! 2:30..pot domov…

“Zidovi se rušijo v moji glavi…”

“…stene pokajo pod težo alkohola..”

“…slabo mi je…”

“…ko mesec sveti.”

“Gluha je noč, jebe se ji za vse.”

“Kje je zdej moja prasica,
kam ste šli vsi prjatli?”

Ti si pa tako lepa.

Masaker povprečja

“goba zla: Bizar (kaj je ta zadeva ki jo ima noj pritrjeno?)”

No, pa je le prišel dan, ko sem se odločil napisati post s tem naslovom. Mogoče ste to besedno zvezo že kje zasledili. Gre namreč za grafično-liričen projekt, ki sem ga naredil skupaj s Klemenom Globočnikom, piscem besedil. Projekt sestavljajo moji grafični designi in pa besedila izpod peresa Klemena. V ustvarjanju zbirke Masaker povprečja, je imela najmočnejšo besedo kar glasba, ki je na oba vplivala tako, da so nastale precej bizarne stvari. Prva otvoritev razstave je bila v sklopu Tedna Mladih, sledila je otvoritev v Stari Pošti v Kranju, nato se je preselila v štajerske konce. Trenutno pa si jo lahko ogledate v Kiberpipi v Ljubljani.

“Promocija za razstavo v Kiberpipi, v reviji Story”

“Krog Zla, stanja neprištevnosti…”

Več o samem masakru lahko izveste v temu PR tekstu.

Gre za slikovno pesniško zbirko v obliki grafičnih dizajnov. “Eksekutorja” povprečja sta Klemen Globočnik (avtor ideje in besedil) in Matic Zorman (avtor grafične podobe).

Razstava je odraz popolne svobode in bo verjetno všeč vsem ljubiteljem umetnosti, čeprav malček bolj vseeno tistim, ki si v domišljiji radi dajo duška. “Lahko ti je vse skupaj všeč ali ti pa pač ni. Ni vmesne poti. Če ne izvajaš masakra, ustvarjaš povprečje”, o všečnost dela pravi Matic.

Splošno o Masakru povprečja

Za Masaker povprečja bi lahko rekli, da je voščilo za lep dan in je “fuck off” … vse v istem trenutku. “Hotel sem močno besedo, ki pusti nek vtis. Odločil sem se za masaker, saj paše k temačnejši podobi, ki jo ima vsebina. Pozitivna pa je predvsem ideja, da sva z Maticom gradila na vsem, kar je bilo kakorkoli drugačno. Masaker povprečja ima torej temne oči s svetlim leskom, ki sporočajo: Ubijmo povprečnost!”, razloži bipolarnost ideje Klemen.

Podlaga za nastanek Masakra povprečja je glasba. Oba ustvarjalca sta namreč velika glasbena navdušenca. Klemen je našel navdih v Siddhartinem komadu Il a modras, na ustvarjanje Matica pa je najbolj vplivala glasba Johna Fruscianteja, kitarista Red Hot Chili Peppers.

“Zanimv del intervjuja na radiu Ljubljana”

Trenutno si lahko razstavo ogledate v Kiberpipi, v začetku Januarja pa sledi otvoritev v Ajdovščini.

Medijski feedback:

Žurnal24 (predstavitev in video intervju)

Val202 (predstavitev in radijski intervju)

Odmevi (otvoritev razstave v kiberpipi)

Radio Ljubljana (radijski intervju)

“Kaos”

Hej tovariši!

Hej tovariši, pod orožje vsi!
Tujec mora iz naše zemlje

pritisni PLAY in beri naprej

Pisal se je 6. december, leta 2008.  Sonce se je skrivalo za ledenimi oblaki. Konvoj je po dolgi vožnji le prispel na Jezersko v zapuščen hotel. Tam sem se sestal s komandantom  Žircem in njegova ženka, zraven pa so bili še Fux, Neitz, Frosty in Black-tiger. Zraven sem pripeljal še ostale igralke Tjašo in Kitty, ter pridno maskerko Ano. Po nekaj minutah v sobi se nam je mraz že kar pošteno zagrizel v kosti. Žirc je prižgal leščerbo, jaz pa sem premišljeval kje bi lahko na Jezerskem dobili agregat. S seboj sem namreč prinesel KŠKjeve fleše. Nekaj korakov po Jezerskem, in dobil sem številko poveljnika Jezerških gasilcev. Ta nam ga je posodil za 20 evrov+ bencin.
Ana je vzela dekleti v svoje roke, fantje pa so oblekli RKBO obleke in v roke vzeli orožje. Namreč delali smo stari Jugoslovanski fotošuting. Da pa je bil ambient še bolj primeren temi, je mraz pritiskal iz minute v minuto bolj. Na koncu smo morali gret Anine šminke, saj so kar zmrznile. Tudi vodka ni več pomagala. Vseeno pa smo s kameradi naredili nekaj fotografij, dokler ni agregat ugasnil, skupaj z lučjo in konvoj se je spet odpravil nazaj v Kranj.

(priporočen je ogled večjih slik)

“O Jevgenij! “

” Kje je Jevgenij?! “

“ Kje je moja vodka?! “

” Tovariš, pridruži se nam! “

Hej tovariši, ni nam žal krvi
za svobodno Slovenijo.

Še enkrat hvala vsem ki ste si vzeli čas.