Nova Rock 2009 (švercanje za telebane part#1)

Evo, vsak dan od 18. 6. do včeraj 22. 6. je bil dokaz, da se VSE da, če je le dovolj volje! In z vse, mislim res VSE!

Namreč na ogromenih poljanah pri Nickelsdorfu, se je ta čas odvijal festival Nova Rock, peti po vrsti. Za 5. rojstni dan  so si organizatorji privoščili precej hud line up. To je bil razlog, da sem že maja pošiljal prošnje za akreditacije, a so mi jo zavrnili z odgovorom, da je že preveč press requestov. Jebeš. Ampak, že dolgo nazaj sem imel v glavi določeno vizijo, ki se je tudi uresničila.

S Tjašo sva se odpravila proti Dunaju (prizorišče festivala je pri vasici Nickelsdorf, 55 km od Dunaja),  v zjebani Renalut 5, crknil je alternator, tako da avta sploh nisem ugašal celo pot, sicer ga je treba porivat da vžge. Dobro da imam gretje zadnjih šip še delujoče! Seveda brez kakršnekoli akreditacije za fotografirat, čeprav sem se res boril k prasec, tam pa brez fotopassa DSLR aparat nima kej počet….. no ja….nima, če se  že takoj vdaš

“Na počivališču Šentilj pred Avstrijsko mejo.”

Na prizorišče sva prišla ob približno 1h ponoči, seveda je prej sledilo nekaj zgubljanja po avstrijskih avtocestah in obračanja na njih, ampak to ni pombno Na parkirišču velikosti celega prostora na našem Brniškem letališču, so me ustavili trije varnostniki. Vsi so me napotili na PRESS parkirišče, saj mi jih je z butastim nasmehom, Boratovo angleščino in doma sprintanim napisom PRESS uspelo prepričati, da imam akreditacijo in s tem dovoljenje za parkiranje bližje prizorišču.

Avto sva raztovorila in se odpravila proti blagajni. Moment resnice. Bil sem živčen kot da bi čakal na smrtno obsodbo, a nisem se dal. Lepo sva pristopila do bejbe, ki je skrbela za zamenjavo kart za zapestnice in za deljenje press akreditacij. Ko je Tjaša svojo vnovčila za zapestnico, sem začel spet nekej mutit. No nakoncu sem bil napisan kot GUEST na listi za akreditacije Tako, da sem karto (cca. 110 €) dobil zastonj. Ufff kakšno olajšanje.

Sledil je pohod s celotno prtljago kakšnih 30 minut do prostora kjer sva v eni uri postavila šotor, saj je bil polomljen. :/

Zbudila sva se v žgočem soncu in čakala na večerni koncert Slipknotov in Metallice. Bolj se je približeval čas nastopa, bolj sem bil živčen. Zakaj? Ob izhodu iz kampa, za v samo prizorišče (ne pred oder), je bila kolona varnostnikov, ki so pregledovali torbe, hlače, puloverje itd. Tja pa je bilo prepovedano nositi fotoaparate.  Zato sem svoj ruzak z opremo pustil v najetem sefu. S sabo sem vzel.

1. Črno majico
2. body 30D BREZ GRIPA!
3. 70-200 2.8

To vse sem pametno razdelil v ruzak za v primeru da me dobijo. Objektiv zavit v brisačo in med puloverjem in Tjašino torbico,  30D v torbico in tako vrečko za kompaktne fotiče.

Seveda sem se ob vhodu spet zašvical ful, ampak brez potrebe. Prišla sva noter. Sicer ima 30D crop faktor 1,6 , a še vseeno je bilo 200mm premalo, da bi naredil solidno fotko iz občinstva.  Odločila sva se, da greva na Metallico precej bližje, v tisto ogrado pred odrom (pit), kjer spustijo le nekaj 100 folka preden se začne koncert. In v tisto ogrado, kamor varnostniki svetijo z lučjo in gledajo za kakšne odbleske fotografskih leč.

Vseeno, boliv me je kurac. Evo par fotk, da ne bo samo dolgočasno branje.

“#3, Mr. Picklenose, ki je znan po zbijanju sodov.”

“BangBangBang”

“Corey Taylor pevec, mož z Brahiozaverskim vratom, ki je lani na Novarocku nastopal v zasedbi Stone Sour.”

Sledilo je noro gužvanje za v ogrado pred oder in potem skrivanje objektiva v majico in čakanje na clear shot.

“Premočeni James Hetfield”

“Hitroprsti Kirk “the Reaper” Hammett”

“Master of microphones”

Kocnertu Metalike moj dobar drugar, je sledil sprehod v dežju direktno v totalno premočen šotor. Spala sva v luži

Drugega dne se ne spomnim sploh kej preveč, razen to da sem pustil fotiča zakljenega u sefu, in da sva s Tjašo po pomoti prišla v CREW area, čez eno luknjo v ograji. Več o tem kasneje. Zvečer je bil odličen koncert Placebo, ki pa sem ga raje užival brez fotiča, saj sem ob sebi imel svojo zajklo

Tretji dan sva se zbudila v avtu, v pričakovanju koncerta Guano Apes in Limp Bizkit. Glasba moje mladosti   No, ker sva prejšni dan odkrila luknjo v ograji, sva oblekla puloverje, jaz sem vzel fotiča in potegnil rokave do zapestja, da se ni videlo, da nimam CREW/VIP zapestnice. Mahala sva jo proti odru v zaodrju. Tebi nič meni nič sva hotela mimo varnostnika brez sploh kakšne živčnosti, to je pri švercanju precej pomembno, da daješ tak vtis, kot da spadaš tja kjer si in da nisi sumljiv. Vseeno pa varnostnik reče HALT-SHOW ME THE WRIST BAND!!! O fuck, sploh nisem preveč premišljeval, saj sem bil že nekaj korakov preč od njega in proti odru, vseeno sem instiktivno dvignil roko in zavihal pulover.

POKAZAL SEM MU ZAPESTNICO, KI JO UBISTVU NISEM IMEL A SEM ODREAGIRAL KOT DA JO IMAM!

ŠVERC NAPOTEK #1 – SLEDI OBČUTKOM!!!

Vedno ko si tam, kjer ni dovoljeno, se obnašaj tako kot da spadaš tja. Brez kakšenga vzbujanja pozornosti! Če si kot Crew, spusti hlače, delaj se da nekaj delaš, živčen itd.. če si v VIP, hodi bolj počasi, kot da se ti jebe za vse in igrej mal fineso. Če si v Photo area, vzem največji objektiv in fotiča ter si nervozno prižigaj čik.

Rekel je OK in odkorakala sva naprej. O šit, morala pa sva še čez en checkpoint.  Nisva šla čez najblićji vhod do odra, ampak precej naokrog saj sem imel filing da morava. Narajmala sva mladega varnostnika, k sreči je nekaj spil a me je vseeno ustavil. Nekaj sem motovilil dokler na srečo ni prišla mimo ena bejba, in je vso pozornost preusmeril nanjo. Midva pa hop noter

Ok, prišla sva z fotoaparatom pred oder, prej sem še nabasal WC papir v ruzak, da se skozi blago ne bi opazilo siluete objektiva.

Ker je bil še dan, sem objektiv zavil v majico in začel fotkat Guano Apse iz cca. 4. 5. vrste pred odrom…

“Odfakana Sandra Nasić”

“..ki je med koncertom delala zanimive pizdarije “

“…skakanje na roadije, pokrivanje video kamer, skakanje v bobne..”

Naredil sem par fotk, potem pa zaradi bližine varnostnikov ki so gledali v publiko, fotiča raje pospravil do koncerta Limp Bizkit. Tam sem bil že bolj pogumen, saj se je znočilo, poleg tega pa se je nabrala velika množica, z dvignjenimi rokami. Tako da je bilo še težje dobili čistino na oder.

“Red cap Fred Durst”

“90% časa je bil pogled na oder takle. Roke, telefoni, digitalci pred mano, tako da je bilo res potrebno čakati na par sekund čistine, ko je bil kakšne mirnejši del v komadu, takrat pa rafal trajajoč par sekund (po 5 sekund) z vsemi pravilnimi nastavitvami osvetlitve.”

“Vseeno se mi je nekaj posnetkov urajmalo preden sem se odločil da neham. V takem primeru fotkaš na vse ali nič. Če te dobijo letiš ven iz festivala, brez CF kartice oz. s prazno!!”

Seveda Nova Rocka ne bi bilo brez Cerkljanov in Kranjčanov, ki sva jih srečala

“Hvala, ker sem lahko pustil v vašem šotoru potovalko!!”

“Kdo bo Tiger Woods?!”

“Se švercamo drugo leto, lep pozdrav”

Tako, pa sem zaključil s pisanjem. Hvala če ste prebrali do konca, v naslednjih postih pa sledi Švercarski napotek #2

Koncert – Lepa Brena

Tuzličanka Fahreta Živojinović Jahić, oziroma Lepa Brena, kot jo poznajo ljubitelji jugopop-a in folk glasbe, je nastopila v hali Tivoli. Dvorana je bila kar precej napolnjena. Sam nisem ravno privžrenec te glasbe, zato nimam kaj preveč napisati ob tem postu, naj ponudim le nekaj fotk.  Služba je služba

“Tokrat so lučkarji svoje delo opravili odlično.”

“48 letna pevka, je nastopila precej energično in pokazala dobro voljo…”

“…ki jo je delila tudi v neposrednem stiku s publiko.”

“Oziroma, kar s celo halo Tivoli.”

“Lepa Brena.”

Eagles of Death Metal

“Pevec Jesse Huges s svojim prepoznavnim izgledom, sončna očala in polizani lasje.”

Kalifornijski “garažni” bend, Eagles of Death Metal,ki so garažo zamenjali za velike odre že pred desetletjem, so v sredo nastopili v ljubljanski Cvetličarni. Koncert sicer ni bil presenečenje, saj je Jesse, pevec in kitarist, že ob prejšnjem obisku, leta 2007, na svoje brke prisegel na ponoven nastop.

“Dvoboj kitar ali le glasbeno predrkavanje?”

Za ritem tega “alternativno hard rokovskega benda” pa je tokrat poskrbel Joey Castillo, ki je sicer poznan kot bobnar skupine Queens of the stone age.

” Joey Castillo,  mislim da je on naredil vsaj polovico vzdušja na tem koncertu.”

Pevec Jesse Hughes, je kot mu je to v navadi na oder prišel z velikimi koraki, si popravil frizuro, nataknil sončna očala in skupaj z ostalimi člani poskrbel, da je bil sleherni obiskovalec deležen prerivanja pod odrom, ki sicer spada k tovrstnim koncertom. Ampak ni mi bilo pa jasno, zakaj organizatorji niso postavili ograje, in tako fotografom in snemalcem omogočili fotografiranja in snemanja brez, da bi moral uporabljati komolce, če hočeš da ostane oprema cela. No pozitivna stran tega pa je, da sem Jesseju med koncertom dal svojo trzalico, ki sem jo potegnil iz žepa. V zameno mi je prinesel svojo, z mojo pa je odigral pol komada in jo nato vrgel med publiko. Mislim da zato, ker je namenjena bolj funk ritmom in je bila res mehka )

“Vsekakor mu komunikacija s publiko ni tuja, le kako bi bila, če prihajajo iz sončne Kalifornije.”

Med koncertom je komuniciral s poslušalci, se rokoval in nastopal čisto preprosto, brez posiljenega zvezdništva, kot ga poznamo pri podobnih domačih skupinah. Ob koncu koncerta, se mu je na odru pridružila še spremljevalka, s katero so se skupaj poslovili od ljubiteljev melodičnega rocka, ki se je razlegal po dvorani.

“Prava rockerska podoba”

V bližnji prihodnosti pa nekaj več iz domače scene,  snemanje Bizarne Lekarne in samostojna plošča glasbenega guruja Dejana Lapanje.

Kje je zdej moja prasica?

Kam ste šli vsi prjatli?

Niet, Niet, Niet, Niet se je slišalo po dvorani ŠC Police v Ajdovščini. Publika je želela še več. Med njimi sem bil tudi jaz s svojo zajklo Tjašo.  Zakaj zajklo?  Med drugim zato ker naja je odfukavalo med koncertom, sploh ob komadu Februar. Če bi hotu z besedam opisat ta komad, bi si predstavlov mrzel, z roso pokrit travnik sred trave pa dva oranžna metulja. Ampak raje bom opisal s fotkami včerajšno dogajanje.

Ubistvu sem se na tem koncertu osredotočil bolj na Boruta-Dodija, pevca skupine Niet. Namreč ostali nastopajoči, Breedlock, Zgrešeni primeri in Zmelkoow namesto odpovedanih DanD, so imeli res kul luč. Tudi Nieti, vseeno pa je ostale člane benda osvetljeval čudno rdeč frontlight. Zato tokrat namesto reportaže raje objavim en koncertni portret.

Nekaj fotk v črnobeli varianti  (ki je sicer poceni rešitev za “lepše” fotke) , z dobrim izgovorom, da sem še precej pod vplivom njihove verzije na Izštekanih Vseeno se mi pa zdi da črnobele fotke in grainy obdelava pašejo k mojemu trenutnemu doživljanja Nietov. No, pa da neham nakladat-včerajšnji koncert po Tjašinih besedah:

Množica noro poskakujočih, prerivajočih, prešvicanih, s pirom politih in prepevajočih ljudi. Dobra volja se razlega po vsej dvorani, poljubi, objemi..
Še bližje spoznanje z Nieti, klik! 2:30..pot domov…

“Zidovi se rušijo v moji glavi…”

“…stene pokajo pod težo alkohola..”

“…slabo mi je…”

“…ko mesec sveti.”

“Gluha je noč, jebe se ji za vse.”

“Kje je zdej moja prasica,
kam ste šli vsi prjatli?”

Ti si pa tako lepa.

FKK

“Najhitrejši prsti na FKK-ju. Marjan Pader (ex-Tabu, Interceptor)”

Skoraj že tradicionalni Festival Kreativnih Kitaristov ali na kratko FKK se je tokrat zaradi slabšega vremena odvijal v galeriji Dali. A deževje ni odvrnilo ljubiteljev strun, tako da je bilo prizorišče kar natrpano. Sama “kitarijada”  in glasbena alkemija se je začela s kratko zamudo, ampak tiste neučakane je takoj prebudil Janez Jurančič iz zasedbe Stone Storm, ki je postregel s precej hitro in trdo melodiko, v katero je vpeljal rife znanih rock/metal uspešnic.

Za njim je nastopil Pablo Vitali, ki je s pomočjo skupine Las Cuerdas pričaral rock s pridihom latino ritmov in glasbenih vložkov, ki so občasno spominjali na Carlosa Santano. Kot zadnji tekmovalec za kipec nagca, poimenovanega po kraticah festivala-FKK, pa se je predstavil Ciril Bizjak z dokaj kratkim programom.

Med preštevanjem glasovnic je na oder stopil še hitroprsti Marjan Pader s člani skupine Interceptor, za njimi pa eksperimentalni alternativci Wannabe artists. Na čase so me spomnili na zasedbo Ataxia, res dobra zmes zvokov! Napetost je naraščala in napočil je čas podelitve nagrade najboljšemu. Tokrat je občinstvo prepričal Pablo Vitali, ki je kipec prejel iz rok lanskoletnega zmagovalca Žiga Jeriča.

“Janez Jurančič (Stone Storm) je publiko razgrel z improvizacijo in par trdimi rifi uspešnic rocka”

“Pablo Vitali (Las Cuerdas) ob uglaševanju kitare za njegov nastop. V igranju je bilo čutiti kanček stila  Santane“

“Pablo Vitali (levo) in Žiga Jerič (desno), predajanje “krone” letošnjemu zmagovalcu”

več na: foto.ksk.si

Oi Oi Oi (ali punkrock turneja po Evropi)

Preden začnem pisati, se moram najprej opravičiti vsem, ki so mislili da sem izginil bogve kam. Kaj je razlog za to, da sem bil dobra dva tedna odsoten pa je sledeč.

Hey ho let’s go, sem si odgovoril ko me je Mičo vprašal, če grem z njegovim punkrock/ska bendom (Taking Over Mars) na turnejo po Evropi. In to skoraj en dan pred odhodom.

Ideja se mi je zdela zanimiva, saj sem tako spoznal še drugo plat glasbe,ne tisto ki nam jo prodajajo po revijah, video spotih in v tisku, ne le festivale in koncerte, ampak kako realno izgleda turneja po Evropi.

Josh (vokali), Mičo (bobni), Alex (bas,backvokali) in jaz (leni “roadie”/fotograf) smo odrini 18. julija. Prvi cilj je bil klub v čeških Budjevicah, kjer je bil zvečer napovedan koncert. Ko smo prispeli smo bli v primerjavi z naslednjimi klubi, izjemno prijazno sprejeti in že je v backstagu odmevalo odpiranje piksen, oziroma globoke priprave na koncert.

Češka,Budjevice,klub Velbloud 18.7.08

Po koncertu smo se napotili v penzion, pomagala pa nam je neka čehinja, ki je spotoma prišla mimo. Nisem mogel verjeti, da je imela toliko “jajc”, da je bila pripravljena sredi noči pomagati štirim tipom, ki jih je videla prvič, se usesti z njimi v kombi in prevzeti vlogo vodičke po češkem. Kapo dol.

Naslednji cilj, Poljska. Punk feststival. Hardcore punk!

Prišli smo v majhen gozdiček, sredi katerega je stala siva skoraj razpadajoča zgradba, okrog nje pa so hodili precej strašni ljudje. Cel amibent je bil kot v kakšnem horor filmu. No ta zgradba je bila bivša vojaška garisona in naše prenočišče. Dokler si nismo ogledali notranjosti, takrat sem rekel “če prespimo tukaj, se 100% zbudim brez vsaj ene ledvice.”

Ampak vseeno smo postavili opremo na oder in koncert je uspel, folk je začel brezglavo moshati, en fotr se je valjal po odru itd.. Po koncertu pa je bila v zraku le še pozitivna enegrija in vonj po ilegalnih substancah. Zato smo se odločili da na festivalu vseeno prespimo, ampak v kombiju. Ta festival je bil res nekaj posebnega, saj sem skoraj izgubil RHCP pulover.

Poljska, 19.07. Punk festival

Po Poljski, smo se vrnili nazaj na češko,v Prago. Našli smo klub, kjer naj bi bil koncert, ampak odgovorni v klubu sploh ni vedel nič o tem. Ni nam preostalo drugega, kot da avto zapeljemo v garažno hišo in se odpravimo v center Prage na pir za 3€ Glede na ceno, smo se raje odločili da spijemo enega, naslednjega enega pa v kakšnem diskaču. V samem centru mesta nas je zahaklal en zvodnik in nam hotel prodati kurbice.Na poti do diskoteke smo srečali ene pijane španke, ki so nam pokazale pot. Res hud klub, 4 ali 5 nadstropij, v vsakem drugačna muzka,poceni pir… Ko smo vse to zaužili, smo se odpravili nazaj do kombija in prespali smo noč na bencinski pumpi.

Naslednjih nekaj dni smo se vozili proti Nemčiji,v mesto Lorrach.Vsako jutro smo pripravili običajno kosilo,sestavljeno iz rezine kruha, paštete in sira.

“Umivanje zob na bencinski”

“Mičo prosi za rezino sira“

V Nemčijo smo prispeli vsi lačni, na srečo je bila po soundchecku večerja in zaston piri. Ni mi treba dvakrat reči da smo jih kot pravi gorenci izkoristili, a vseeno je bil koncert precej v redu.  Po koncertu smo dobili še celoletne kartice s katerimi smo šli lahko v mini toplice v bližini kluba, no Aleksu jo je nekako uspelo izgubiti a k sreči smo prišparali nekaj sto evrov in jo našli.

“Suck my bitch man”

“Nesrečna kartica in srečni Aleks, saj smo se lahko brezplačno umili“

Vse zjebane od sonca in vode, nas je pot vodila v Belgijo, v mesto Brugge. Natankali smo poln tank, saj je tam dizel približno 1.28 € na liter. Zvečer pa smo odšli v lokal The Night, kjer sta stregli stari znanki benda. Bil sem presenečen, namreč kelnarci sta nam prvo rundo kar častili, saj sta fante poznale od prej. Pivo ki smo ga pili se imenuje Duvel, in vsebuje precej procentov alkohola, kar je botrovalo temu, da sem sredi noči iz želodca poslal skoraj celo vrečo čipsa.

“Ena izmed kelnarc in en izmed pjancov “

Brugge smo zutraj zapustili in jo mahnili proti pristanišču, na trajekt in v Anglijo, ki pa me je izjemno razočarala.

“Na trajektu, adieu evropa“

Kot sem omenil, me je Anglija precej zanimala, ampak sem že takoj doživel hladno prho. Prvi koncert je bil na sporedu v baru Victoria. Odnos managerja tega bara in nekaterih prisotnih je bil prvi razlog zakaj Anglije ne maram. Sicer sem se pustil prepričati v nasprotno, da je večina ljudi v redu, ampak ko po ulicah vidiš same bedake, ki mislijo da držijo boga za jajca, ker hodijo kot opice, oblečene v kao british style, vsi bendi oponašajo Oasis ali pa so kao Indie scena.

No uglavnem, po odigranem koncertu smo vprašali tega managerja, če lahko odpre zadnja vrata bara, da ne bomo opreme nosili po celem baru in med folkom. Odvrnil je “you can use the front door, backdoor is locked” . Na srečo je bil promotor dovolj pameten saj je najbrž vedel da se bend matra, da lahko pride iz Slovenije v Anglijo nakoncu pa mu nadut prdec zaračuna pijačo in jih napoti nazaj skozi prednji vhod.

“The top venue for Pop bands, bi bilo edino pravilno”

Naslednjih nekaj dni smo preživeli na angleških avtocestah, oziroma na bencinskih postajah. Aleks je kupil Monopoly, sicer bi se nam najbrž še bolj sfukalo kot pa se nam je že Ko čakaš da mine 48 ur, ti pa sediš v kombiju in vsako minuto pogledaš na uro saj je to najbolj zanimiva reč ki jo lahko počneš, te kar zjebe. Neko noč pa smo prespali v Travelodge (neke vrste obcestni motel), tako da smo se lahko po nekaj dneh stuširali in spali na več kot le zadnjih sedežih ali na tleh v kombiju.

“Ko je po desetih dni v kombiju,obkrožen s samimi tipi, in ob zasedenem wc-ju, je Mičo svoje spolne potrebe opravil kar v kotu v sobi. “

Naslednja dva dneva sta minila spet na pumpah in avtocestah. Vse do koncerta v baru Bonds, kjer pa smo imeli skoraj probleme zaradi naše Ruske angleščine. Namreč pred barom se je zbralo nekaj ljudi, ki so mislili da smo Poljaki, ti pa v Angliji niso najbolj zaželjeni. K sreči se je tonski (mojster ravno ni bil) z njimi pomenil določene stvari. Vseeno pa smo jo kar hitro popokali na bencinsko prespat.

“Običajno preživljanje popoldnevov,bencinska,stoli,hrana…”

“Poljaki pred barom Bonds”

Dan po temu koncertu, smo se odpravili v Belper, kjer naj bi bil koncert v nekem baru. Naleteli pa smo le na zakljenjena vrata. Spet nas je nekdo pošteno nategnil. Popizdili smo in se odpravili spat, uganite kam..

Mislim da smo vsi komaj čakali, na zadnji koncert v The Holly Bush klubu, kjer nas je prijazni gostitelj Dave toplo sprejel in nam ponudil spanje, pijačo, kavo… Ker se je po koncertu na plesišču motalo nekaj precej čudnih ljudi in pedrov, smo se pobrali v postelje in od tam smo jo zutraj podurhali proti Londonu, naprej v Dover in na trajekt.

“Končno. Goodfuckingbye Anglija.”

Če povzamem, turneja je bila res zanimiva izkušnja in dokaz da je doma res lepo, a ponavadi to odkriješ šele ko nekam greš. Ni nam bilo sicer hudega, ponovno bi šel, a vseeno-drugič vzamem sabo gas masko,ali pa pustim paštete doma!

EXIT 2008

Pa je mimo. Po mojem mnenju najboljši festival, kar sem jih kdaj obiskal.

Boljše organizacije, raznolikega line-upa, lokacije, vzdušja, pozitivne energije med ljudmi, boljših bejb, cenejšega pira itd…nisem videl ne na Nova Rocku, Frequencyu kaj šele kakšnih slovenskih festivalih. Mogoče le ena slaba stran-oder je bil precej visok, bolj kot prejšnja leta,tarnali so tudi ostali fotografi.

Obisk ponuja res veliko nepozabljivih raznovrstnih zgodb.  Festival sem obiskal prek Kluba Študentov Kranj, in sicer v režiji agencije Supratravel. Proti Srbiji sva jo mahnila skupaj z Andražem in se debaklirala že na parkirišču v Tivolji, saj sva kar nekaj časa iskala najin avtobus. No ampak takoj sva ga vzela na izi, ko sva odprla prvi pir in pogledala na desno stran (Andraž že ve zakaj:)). V Novi Sad, pred hostel v katerem sva bivala, smo prispeli v jutranjih urah četrtka. Sledilo je nekaj beauty spanca (čeprav zgleda pri meni le spanca), nato pa sva jo krenila v mesto, na čevape in pir. Nazaj grede sta najhu v mestu ustavila dva miličnika in zahtevala “ličnu kartu” in preiskali so mi ruzak,štumfe itd..

Ker sva imela polne želodce sva raje najela “taxi” za 100 dinarjev (malo več kot 1€), ki pa je bil eden izmed mnogih, saj je v času Exita več avtomobilov s TAXI oznako na strehi, kot navadnih. Le na karton napišeš TAXI in ga nalimaš na streho . No prišla sva pred vhod,kjer sem bil presenečen, saj je bil to prvi festival, kjer sem videl da te ob vhodu preiščejo policaji, ne pa le varnostniki.

vhod

Na prizorišču je pivo precej poceni, 140 DIN. Res poceni, se vidi da je Srbija revnejša dežela, kar se odraža v tem, da ima večina bejb res hudo postavo, ker nimajo dnarja za nažirat kot npr. kitaste angležinje.Res super.

Prvi večer, v četrtek so na mainstage-u nastopili Nightwish, prvi bend, ki sem jih slikal na EXITU. Koncert mi je bil precej boljši, kot izvajalci ki so jim sledili, N.E.R.D. Pa še Nightwishi so imeli boljšo luč, NERD pa večino časa front lightov nič, povrhu vsega pa so bili še črnci, da se jih ja ni vidl. Edina dobra stvar tega koncerta, je bila miss Exita, vsaj zame lejte jo res huda pa najhuj majco ma.

Nightwish

N.E.R.D.

“Aj lajk”

Potem sva z Andražem odšla v Press center na pir.

Polno flašo je teži držat k prazno

Celo v Press centru, je bil postavljen oder. Nisem mogel verjet. Tam sva spila svoje in odšla proti dance areni, kjer mi je zastal dih. Izgledala je kot velikanska fojba, za nekaj tisoč ljudi. Je bilo pa tam vsako jutro nepozabno, saj so nastopali sukači : Sven Vath, Sharam+Dubfire (Deep Dish), Axwell, Laurent Garnier, 2 Many DJ’s itd… ob kombinaciji elektronske glasbe,sončnega vzhoda in pogleda na miljon nabliskancev pod tabo rečeš “svet je res lep”. Res lep zaključek dneva, (sicer ob 9h dopoldne jebiga )

Dance arena

Naslednji dan, petek je zame minil bolj pred Fusion stageom, na main stagu je nastopal Paul Weller, nekakšna easy rock/blues mešanica. Bil pa je najbolj dolgočasen za fotkat. Odpravil sem se raje na Fusion stage, kjer je nastopal Gentleman, za njim pa Let 3. No ratalo mi je priti tudi v backstage, kjer je bilo sicer dovoljeno zadrževanje le izvajalcem in staff osebju.

Gentleman…

…v zaodrju

Dan se je končal z obvezno pleskavico pred spanjem, saj sem bil vsako jutro prestradan dokonca.

Naslednji pa se je zame pričel s koncertom Juliette & The Licksov, band res zanimiv za slikanje, saj je Juliette nastopala res energično, v skladu z njihovo glasbo. Seveda pa je bila večina obiskovalcev najbol vesela nastopa headline banda tega večera Manu Chaota, ki je oder zapustil Afriki Bambaati, legendi v oldsckool hiphopu.

Juliette and the Licks

Manu Chao

Spet je sledila terapija v dance areni do jutra in povratek v hostel, tokrat z avtobusom saj sem imel le še 30 DIN, kar  je bilo ravno dovolj.

V nedeljo sem se zbudil ob 18h, ravno prav, saj sem ta dan najbolj pričakoval. Main stage so odprli KUD Idioti, za njimi so nastopili The Hives, od katerih mi je uspelo po srečnem naklučju dobiti trzalco. Za njimi pa najslabši bend za slikat- Ministry. Nastopili so namreč za nekakšno ograjo, skoraj brez luči itd.. Tudi glasba mi ni preveč dišala če bi jo vohov z ušesi, zato sem odšel v prostor namenjen novinarjem, kjer sem z nekim srbom začel debato in čez nekaj časa smo bili v njo vključeni skoraj vsi prebivalci bivše juge. Zato je nastala tudi tale BRATSTVO I JEDINSTVO fotka.

Bratstvo i jedinstvo: “bolgar,hrvatici,srb,bosanec,slovenec”

The Hives

Zvečer pa so največji razfuk naredili Sex Pistolsi, napolnili so ves prostor pred odrom, ob straneh, za odrom, kjerkoli se je folk lahko razmetaval. In bilo bi čudno če bi stali na miru, saj so res postregli s pravim punkom.

Sex Pistols

Srečal sem tudi Klemena Globočnika, Matjaža Tavčarja in Dareta Čekeliša, skupaj smo pohjakovali naokoli, nazadnje pa smo pristali v press centru kjer smo spoznali dve mladi novinarki z Nizozemske, nisem mogel verjeti, da obstaja bejba, ki pozna vse kitare od Johna Fruscianteja (RHCP kitarist). Lahko sklepate da sva imela kar dolge debate…

Dekleti sta nas zvlekle v dance areno, kjer pa je bilo toliko prahu, da sem naslednji dan smrkal in pljuval dobesedno blato. Ampak je bilo vredno, saj se res nemore nič primerjati s prizorom vzhajajočega sonca in ritmi Deepdish joj ejga.

No softiči so hoteli nazaj proti hostlu, jaz pa sem jim brezglavo sledil ker sem bil preveč lačen da bi ostal še tam.  Poslovili smo se, jaz pa sem se odpravil nazaj proti hostlu, odkjer smo naslednji dan štartali proti domu. Nazaj grede so nas hrvaški cariniki res pregledovali in drkali, kot da bi že na srbsko-hrvaški meji vstopili v Schengen hehe.

Če potegnem črto, (na exitu jo je kar precej folka vlekl), lahko zaključim da je EXIT festival res najboljše kar se da dobit v tem koncu Evrope. Več fotk pa najdete na kškfotogaleriji.

Rock Otočec 2008

Evo takole, končno sem prišel izpod tuša, skupaj s fotoaparatom. Oba sva bila namreč potrebna temeljitega čiščenja, saj sem minuli vikend mudil v “raju” na Otočcu.

Letos je bil to tretji zaporedni RO, ki sem ga obiskal in občutek imam, da je bilo leto 2006, ko sem ga obiskal prvič najboljše. Tudi zaradi vzdušja, ki pa je bilo letos tisto pravo le prvi dan zvečer. Vsaj po mojem mnenju. Čeprav sem bil v petek ponoči zaradi mokrih stvari primoran spati v avtomobilu, sem z vremenom zadovoljen. Malo manj pa z dogajanjem pred odrom. S tem ciljam na kulturo slovenskih “fotografov”.

Nisem bil edini, ki ga je zmotilo to, da skoraj polovica fotografov pride dobesedno pred oder (kakšni lenivci se celo naslanjajo nanj) in od tam slika s kakšnim poceni objektivom namontiranih na fotoaparate ranga xx D. Pismo če je keš za naprimer 30,40D bi si lahko namest tega fotoaparata (kjer nekateri niti ne poznajo vseh funkcij ki jih ponuja (sklepam po voyeuraziranju “mode” knofa-nekateri so imeli na P)) kupili vsaj kakšen objektiv s primerno hitro blendo. Recimo s canonovo 50mm 1.8 se je dal že dost nardit-stane pa cca 90€. Ne pa da vsi skačejo ostalim fotografom in kamermanom v kader, potem pa se pred odrom med gledanjem slik ki so jih posneli še praskajo po polnih jajcih.

No po vrhu vsega pa še missici mokrih majic, nista dale dol majce jebemo pa zato sm pršu

No pa da se ne bom samo pizdil, veliko pohvalo si zasluži organizator Franci Kek, ki je po mojem mnenju res možakar ki diha za RO. Namreč pri vseh stvar je pomagal čeprav bi lahko poslal podrejene.

Še nekaj fotografij, čeprav se mi zdijo letos bolj kot ne pod nivojem, mislim da bi lahko naredil boljše posnetke. Mogoče na otočcu 009

Niet

Pankrti

Zablujena generacija

Lord bishop

“kam gre folk za dobro fotko jošk”

“observacija prsi”

Če se kdo sprašuje, kje so fotke od Siddharte,jih ni. Dvomim da jih smem objaviti brez managerjevega dovoljenja,namreč pregrešil sem se in slikal tudi 2 akorda 4. komada ki so ga igrali. Držite pesti, da se nadme ne spravi cela armada Siddharta Crewa.

Aja ne, najbrž so zaposleni z odganjanjem novinarjev, s katerimi so predhodno zmenjeni za intervju.

(po resnični zgodbi)

Ps: Hvala PsyhoID-ju za pir

Ps2: ostale fotke kot ponavadi tukaj

Guerilla photography

No končno sem prišel malo k sebi, tako da se celo zavedam kaj pišem Namreč včeraj se me je lotil kar težek prehlad, ki me je precej zjebal, zaradi tega se moram še enkrat opravičiti Manci Gašpirc, saj sem komaj stal na nogah, imel sem namreč kar precej vročine :/ Prehlad sem staknil na trodnevnem festivalu , ki se je odvijal v okolici Nickelsdorfa (50 km od Dunaja), se je zvrstilo kar precej legendarnih imen glasbene zgodovine. Mene so zanimali predvsem NOFX , Sex pistolsi ,The Verve (100% poznate njihov “bitter sweet symphony” komad), Bad Religion, ki sem jih poslušal časih ko sem se še lomil na skejtu, Motorhead, Vanilla Sky, Anti Flag, Kid Rock, Incubus in nenazadnje koncert koncertov – RAGE AGAINST THE MACHINE.

Precej ur prvega dne sem prespal v šotoru, saj je bilo zunaj neznosno, veter je kar dvigoval šotore, zaradi varnostnih razlogov so morali celo deloma razdreti oba odra. Kasneje se je program nadaljeval, oblekel sem vse 4 puloverje kar sem jih vzel sabo in se odpravil slikat. V prvem dnevu me je navdušil koncert Sex Pistolsov, ki sem ga tako kot vse headline bande posnel iz publike in tvegal da me vržejo iz festivala. Namreč headlinerje je bilo dovoljeno slikati le trem, štirim fotografom, ki so jih seveda izbrali organizatorji, ki pa si zaslužijo veliko negativno kritiko glede organizacije fotografiranja. Večina fotografov je računala na fotografiranje glavnih bandov izpod odra, ampak organizatorji so nas ob vprašanju, če bo to mogoče, nategovali, “we don’t know yet, ask us 10 min before concert”. No ko pa sem jih vprašal dan pred koncertom, je bil odgovor, “you had to fill in contract with band’s label 2 months earlier”. Preklete barabe, lahko bi vsaj prvi dan že rekli, “ej boli nas kurac, pred oder bomo poslal svoje fotografe s katerimi se poznamo ostali pa odjebite sej bojo slike poceni”.

No ampak to me je še bolj podžgalo, namreč bolj kot so me drkali, bolj sem jih hotel nazaj zajebat, zato sem s pomočjo Lee, spravil fotoaparat v publiko nekaj metrov pred odrom, objektiv pa sem prešvercal v majici. Nato sva se med množico dobila,sestavil sem aparat in posnel tele fotke

Sex Pistols

Sex Pistols

Sex Pistols

Drugi dan je minil v letanju med odroma, razdalja med rdečim in modrim je pribložno 1200 metrov, tako da sem prehodil kar nekaj kilometrov. In to “polni bojni opravi”, saj opreme nisem upal pustiti v šotoru ali press centru. Konec sobote sta zaključila dva legendarna banda, Motorhead in The Verve.

The Verve

The Verve

Motorhead

Zadnji dan je bil kar naporen, glede na to da sem se v šotoru zbudil ves pobarvan od flomastra, čez dobro uro pa je bil na sporedu že prvi intervju, z bandom Alter Bridge, ki mu je sledil precej bolj sproščen intervju z Vanilla Sky. No v večernih urah sem poslušal Kid Rocka, katerega koncert mi je bil res hud, temu so sledili Incubus.

Vanilla Sky

Incubus

Incubus

Težko vam opišem občutek, ko stojiš 15 metrov od odra v coni ločeni od večine folka, namenjeni zagretežem,ki najprej pridejo pod oder, v kateri je prepovedano slikati/snemati, ti pa čakaš s fotoaparatom v roki, na trenutek da lahko za par sekund dvigneš teleobjektiv zavit v majico, da se ga ne vidi. Potem zadržiš dih, upaš da čimprej najde fokus, knof za slikanje kar držiš obenem pa upaš da te varnostniki ne dobijo, sicer moraš ven iz festivala brez spominske kartice, če te prej ne podere množica sodelujoča v mosh pitu. Ampak to vse je vredno tveganja, ker če ti uspe fotka, imaš zabeležen band, ki si ga začel poslušat ko so razpadli in si upal da bodo še kdaj igrali, kaj šele pred tabo, kaj šele da jih ujameš na fotiča, to so Rage Against The Machine.

RATM

RATM-Tom Morello

Second Walk

Waaa, končno lahko: spim več kot 4 ure na dan, serjem v miru, jem kej druzga k pico/haburgerje, spim v svoji postli…

A kljub pomanjkanju vsega naštetega, je bilo zanimivo. Namreč odvijal se je Teden mladih v katerem sem imel nalogo da posnamem dogodke, jih ponoči zmontiram in objavim na foto.ksk.si . Sicer ni bilo tako naporno, ker sem imel sodelavca Andreja, s katerim sem v tem tednu spal večkrat kot s punco, ja jebat ga. Poleg Tedna mladih pa se mi je v času od zadnjega posta na blogu dogajalo še miljon stvari.

S Klemenom Globočnikom sva po dveh mesecih ustvarjanja, končala z delom Masaker Povprečja, zbirko grafično obogatenih besedil. Razstava je trajala od 10.5 do 17.5 v Pungertu, tisti ki ste jo zamudili pa si jo še vedno lahko ogledate online na naslednjih povezavah.

Grafike

Intervju na Žurnal24

Intervju na Čarli TV

Vsem, ki ste se otvoritve udeležili in ki ste pripomogli da je razstava sploh mogoča se zahvaljujem

Konec Aprila pa so se smučarji in snowboarderji skušali v poletih čez lužo na Luža contestu,nekaj dni za tem Cvičkarija v LJ, nad katero sem zaradi čudnega kompliciranja glede fotografiranja razočaran.Kranjske reševalne službe so nam predstavile spektakel simulacije reševanja na železniških tirih,Electronic Carnival v Mariboru,Kresovanje za prvi Maj,Škisova tržnica,ples maturantov 2008 in še precej drugih reči.Med drugim tudi obisk dveh snemalnih dni filma Osebna pritljaga režiserja Janeza Lapajne. Za majhno “vlogo” se moram zahvaliti Nejcu Gazvodi, ki me je poklical,če pridem v 2 kadra “odigrati” vlogo fotografa. Zanimiva izkušnja, zato sem sprejel. Danes pa sem se dobil s kolegi foruma s katerimi smo naredili par fotk s srednjeformatcom. Kolega Redeemer je imel s seboj še 50 1.4, zato je čas kar prehitro minil.

No pa da ne bom preveč nabijal, mesec strnjen v slikah

Luža Contest

Vlado Kreslin na Cvičkariji

“Ranjenec” na vaji reševanja

Electronic Carnival 2008

Kresovanje na Joštu

Elvis Jackson na Škisovi tržnici

We don’t need no education kao ja ja

Janez Lapajne (levo) in mojster tona (desno)

Dvojni portret fotografa, sp3ci v bluru slika redeemerja, ki je v odsevu filtra (50 1.4)

Reedemer skozi iskalo Pentacona