Prebujanje

Tema je.  Odprem oči, po dveh sekundah vidim šibko rdečo svetlobo.

Rdeče številke na črni,digitalni uri kažejo 06 : 03.  Sploh nevem, od kdaj jo imam postavljeno na polici zraven postelje.  Skozi tenko svileno zaveso v majhno, razmetano sobo pada nežna modrikasta svetloba. V sobi je čista tišina, družbo ji delajo le silhuete predmetov. Globoko vdihnem in odgrnem kovter. Po mrzlih tleh bos stopim do okna.  S konicami prstov jo odgrnem. Zavesa  je mehka na dotik.

Skoraj se z nosom dotikam šipe, lahko čutim njen hlad. Sonca še ni, le sivomodra svetloba prihajajočega dne osvetljuje strehe, prazne ceste in moker pločnik pod mojim oknom.

Skozi okno zrem v neskončnost. Počutm se, kot da sem prvi človek, ki bo videl prve sončne žarke objeti svet pod menoj. Luže se bodo rumeno svetile, ptiči v majhnem parku pod balkonom,bodo začeli čivkati, betežne starke bodo hodile po mokrem črnem asfaltu, z nasmehom, ker bo dež ponehal. Iz sobe bo zadišala kava, dobil bom občutek doma, oranžna toplina se bo naselila v moje srce. Iz teme se bo rodil nov dan. Mokre klopce se bodo posušile in smetarji odnašali smeti. Študentje bodo naslonjeni pred vrati fakultet kadili cigarete in razglabljali kako bodo rešili svet vsak s svojo filozofijo ali alkoholom.

Težko opisljiv trenutek. Občutek je popoln. Lebdim nad svetom in gledam kako pristno postaja lep. Vse je v harmoniji.

A spomnim se nate. Na mojo dušo dvojčico. Vrnil se bom nazaj v temo, pozabil bom na kavo, ptiči bodo obmolknili, oblak bo spet naredil senco nad mestom, starke se bodo porazgubile. Smeti bo odnašal le veter, ki zapiha pred nevihto.

Ti si kriva. Na rdeči klopci v majnem parku sva sedela, se zgovarjala o ljudeh. ” Be yourself ” si rekla. Šele sedaj se zavedam, da je to največji bullshit kar sem jih slišalv življenju. Vedno sem bil to kar sem bil. A sedaj nisem več.  Še vedno sem jaz, ampak najboljši jaz kar sem lahko. Moja temna stran je bolj polna življenja in ljubezni kot tvoja svetla stran.

Vrnil se bom nazaj v temo, tam kjer si ostala ti. Ki nisi videla lepot sveta. Iz življenja prihajam pote, v mrzlo praznino smrti.Rad bi jih delil s teboj.

Tema je.  Odprem oči, po dveh sekundah vidim šibko rdečo svetlobo.

Rdeče številke na črni,digitalni uri kažejo 12 : 33.  Sploh nevem, od kdaj jo imam postavljeno na polici zraven postelje.  Skozi tenko svileno zaveso v majhno, razmetano sobo, sveti poletno sonce. Okno je odprto, zavesa se lahno premika. Buden sem že celi 2 sekundi, in prva misel si ti. Ozrem se na svojo levo stran velike postelje. Pokrijem te s kovtrom in te nežno kot veter poljubim. Topla lica imaš. Beli lasje prekrivajo blazino in te najbrž žgečkajo po nosu. Ampak spiš. Premišljujem o čem sanjaš. Spomnim se svojih sanj.

Vesel sem, da obstajaš, zraven mene. Vesel sem, da si prišla iz teme, iz sanj v moje kraljestvo. Ko se zbudiš ti bom povedal, da si moja kraljica. Vesel sem, da sem ti pomagal, da si postala ti najboljša ti. Vesel sem, da sem jaz postal najboljši jaz.

Čeprav sva oba minljiva, je občutek, ko si zjutraj drug ob drugem zaljubljeno zreva v oči, dotik nesmrtnosti.

Dobro jutro smotka! 🙂

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: