Gaza 1 – Prihod v zapor

Po dolgem čakanju v Kairu, sem se v nedeljo zjutraj premaknil v Al-Arish in našel  poceni motel, a nisem dolgo zdržal. Ko sem med že več kot enotednim čakanjem na clearence kadil cigareto na balkonu, sem si rekel »Follow your heart«. Spakiral sem dve torbi, na vprašanje receptorja »you come back?«, sem odgovoril »maybe yes, maybe no«.

In odpravil sem se, brez clearenca, ki ga potrebuješ za prehod iz Egipta v Gazo.Proti prehodu Rafah-Al Manfaz, ki je edina vhodna in izhodna točka za prehod v Gazo iz Egipčanske strani.

Ustavil sem taksista, mu plačal 50 funtov iz Al-Arisha v Rafo, ter imel v mislih samo dobre stvari. Že po približno treh kilometrih, je bil prvi policijski checkpoint. Seveda je taksist ustavil in takoj je sledil varnostni pregled dokumentov. Policist, na checkpointu je zahteval potni list, zraven pa sem mu ponudil še en dokument, ki sicer na Egipčanski strani ne pomeni veliko. Po cigareti in petih minutah je rekel »Ok«.

Na poti do Rafe, približno 45 kilometrov, sta bila še dva checkpointa, na katerih pa so naju spustili mimo. Na mejo sem prišel okrog štirih popoldne, pokazal potni list in se za kakšno uro in pol usedel pod drevo,za katerim je zahajalo sonce, poleg drugih, ki so čakali na prehod. Po uri in pol, so se stvari začele premikati. »Come sahafi come go go«. To so bile najlepše besede v tem dnevu. Mogoče celo tednu. Pomikal sem se proti passport checku, ampak sploh nisem čutil adrenalina. Bil sem v stanju, kot takrat, ko se »švercam«, na kakšen majhen event. Tokrat, sem se »švercal« v Gazo. In uspelo mi je.

Ko to pišem, še kar nemorem verjeti.

Dobil sem štempelj – Palestine- .

Na prehod na Palestinsko ozemlje, me je skupaj s še približno šestimi osebami pripeljal Gaza bus, za katerega odšteješ 15 egipčanskih funtov. Vožnja pa traja kakšnih 60 sekund.

Na Palestinskem ozemlju, so me sprejeli Hamasovci. K sreči sem ravno govoril z Jaberjem (prijatelj in organizator), zato sem telefon kar izročil enemu od njih. Vidno so se spremenile poteze na njihovih obrazih. Srce mi je sicer še vedno pumpalo z 120% moči, sploh ko so me po vseh protokolarnih zadevah povabili v neko pisarno. Ura je kazala 18:03. Na mizo so mi postavili steklenico vode, in prestavili kanal iz nekega njihovega verskega, na National Geographic. To mi je dalo vedeti, da sem dobrodošel in da je Jaber poskrbel, da sem skoraj VIP. Živčnost je minila, začeli smo se fotografirati med sabo in naročili so taksi, da me prepelje iz Rafe v Beit Hanoun. Pot je trajala slabo uro, saj načeloma taksiji sploh ne vozijo v takem času, zato je moral biti šofer še bolj previden. Končno smo prispeli v hišo, kjer me je sprejel Jaberjev oče, Erik in odličen fotograf, Andrew McConnel. Po desetih dneh, sem se počutil spet doma.

Po večerji smo se v sobi pogovarjali o jutrjišnih planih, a niti med štiriurnim spancem, se mi ni sanjalo kaj me čaka zjutraj.

Advertisements

One comment

  1. Alma Č.

    …pa ti je le ratal…ponosna sm na vaju,pazita na sebe !!!…a ja,svaka cast obema :))…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: