Gaza 5 – Vrtovi svobode

Rafa-vrtovi svobode, katerih korenine kljub vse pogostejšemu bombandiranju, vseeno trdno vztrajajo globoko pod zemljo. Mesto, ki leži na jugozahodu Gaze je edina dihalna pot Gaze, skozi katero kljub vse pogostejšim napadom Izraela, piha veter svobode, kar je tudi razlog za intenzivno bombandiranje Rafe. Čeprav je celotno območje Gaze izolirano od sveta, se pod zemljo Rafe številni delavci v kilometer dolgih podzemnih rovih, ki skrivoma povezujejo Egipt in Gazo, upirajo davljenju in skozi tunele tihotapijo dobrine (cement, pesek, občasno tudi žive živali in avtomobile) iz Egipta v Gazo. Ravno bombandiranje je največji razlog za smrtnost delavcev, saj jih ob eksplozijah zasuje in ostanejo ujeti pod zemljo.

»Sprva so bili tuneli trdno varovana skrivnost, misterij, sčasoma pa je postala javna skrivnost.« Mi je na kratko opisal tunele Ahmed, član družine pri kateri smo prebivali. »Večino pa so jih izkopali ko je bila meja z Egiptom še zaprta. Takrat so delavci za svoje delo, ki poteka od 10 do 25 metrov pod zemljo, v intenzivni vlagi in vročini za svoje delo prejemali približno sto dolarjev na dan. Po letu 2004, ko je Egipt mejo odprl se je njihovo plačilo zmanjšalo na sto shekelov, kar je približno dvajset dolarjev.« Erik je ostal v hiši in zavzeto pisal reportažo, z Andrewom pa sva se odločila, da jih obiščeva.

Dve oddaljeni eksploziji bomb v bližini mesta Gaza, sta nas sprva zadržali pred obiskom, a odločitev je padla. Zato smo tukaj! Fikser Amjed, voznik, Andrew McConnell in jaz smo po nekaj postankih v Hamasovih policijskih checkpointih končno, po stranskih ulicah (saj policija običajno ne dovoli obiska niti lokalnim prebivalcem), prispeli do območja v Rafi, pokritega z belimi šotori. Svoje delo je fikser spet opravil več kot odlično in nekaj minut za tem smo skupaj sedeli v šotoru delavcev. Nezaupljivi pogledi in napetost, obojestranski strah. Na srečo je izvod Mladine, pomagal več kot kakršnokoli dovoljenje. Lastnik tunela je preletel repotažo ki sva jo z Erikom naredila poleti, in po omembi, da prihajam iz bivše Jugoslavije, je napetost počasi popuščala.

 

Po pol ure »pogovarjanja« , smo si izmenjali cigarete, kmalu pa so nam ponudili tudi kosilo. Kruh, in skledo juhe. Seveda je bil to znak spoštovanja, zato nekaj požirkov juhe z Andrewom nisva mogla odvrniti. Kar pa je bila velika napaka. Namreč v nekakšni fižolovi juhi, je plavalo par rjavih črvov in ostale nesnage, zato sem stisnil zobe in posrebal le dve žlici, Andrew pa si je nespametno privoščil več, kar je bil tudi razlog za njegov obisk v bolnici naslednji dan, saj je najbrž dobil parazite v želodec.

Končno so na vrv pripeli nekakšno sedalo, s katerim se delavci navpično spustijo v rove, s pomočjo električnega škripca. Najprej se je spustil Andrew, po približno desetih minutah se je ves prašen in prepoten vrnil na površje z odličnimi fotografijami. Na vrsti sem bil jaz. Spustil sem se petnajst metrov globoko, počutil sem se kot obešen na vislice. A v mojem primeru sem le upal da se vrv ne pretrga. Ni se, in pristal sem na začetku rova, kjer sta si delavca navijala šal čez obraz, razumljivo, saj je njihovo delo ilegalno početje. Nekateri to počnejo zaradi adrenalina in nevarnosti in dobrega zaslužka, drugi pa ker enostavno morajo, da preživijo svoje družine. Po nekaj minutah sta mi dovolila fotografiranje. Alhamdolillah!

Za nekaj cigaret sta se pustila fotografirati ob delu, vlečenju plastičnih »čolnov«, v katerih se prevaža material. Z Andrewom naju je Abu Mohammed, lastnik rovov odpeljal še v naslednji rov, za tihotapljenje cementa. Kanal po katerem sva se spustila po vrvi, je bil globok kakšnih 25 metrov. Priznam, srce mi je utripalo precej bolj, kot prvi dan ko so na severni meji streljai nad nas. Sploh ker je Amjed omenil, da je 2 dni pred našim obiskom en delavec omahnil v globino in se hudo poškodoval. Med fotografiranjem v drugem rovu, je iznenada močno počilo. Pretrgala se je vrv za vleko čolna. Za trenutek sem pomislil, da bom ostal pod zemljo še kar nekaj časa, a vsega vajeni delavci so jo v soju luči, ki so postavljene na razdalji kakih deset metrov, trenutku zavozlali nazaj. Ob vračanju na površje, sem pomislil »Jebemo, če katerikoli bog obstaja, ne bom fuknil nazaj v rov«.

Še dobro nismo zapustili območja s šotori v katerih so vhodi v tunele, so nas že ustavili policisti. Šofer je moral odpreti prtljažnik, saj zadnje čase skozi tunele prihaja tudi orožje s katerm se oskrbujejo militantne skupine. Ker Hamas želi umiritev situacije, vsako takšno pošiljko poskušajo prestreči,da ne pride v napačne roke. »A človeške podgane miru«, kot je delavce poimenoval prijatelj Rabah, bodo vztrajali v kopanju rovov, toliko, da Gaza dobi vsaj pokušino svobode.

Advertisements

3 comments

  1. Bravo Stari! Vidim, da imaš mojo 24 f1,4 nasajeno. Se pozna. Ja, ta objektiv je narejen za take norce kot si ti (al pa jaz:-). Srečno še naprej in se že veselim reportaže!
    B5

    • 🙂 Stari 24tka je res vredna je vsazga centa, pa tistga k ti ga v tem mescu še plačam, tko k sva rekla. Nisem pozabu 😀 Sem že doma,včerej sem pršu in komej čakam da dobim Mladino v roke. Itak se oglasim mem, da ostale uporabne fotke dostavm če se jih bo kej nucal še. Trenutno sem pa nedosegljiv po telefonu, ker so me izklopil iz omrežja butli.

  2. Alma Č.

    ..a model no…nis resn…svaka cast !!…tuneliiii…nego…srecno pot nazaj,pa ne pozabt kamnckov !!! :P…ce ne,te vrnem nazaj ;)…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: