Feels like heaven / fotoreportaža Egipt

Tako, pa sva nazaj. Skupaj s Tjašo sva se odpravila na enotedenski last minute odklop v tople kraje.

Zgodba se je začela, ko mi je z vsakim dnem,ko sem se zjutraj zbudil vedno bolj dopizdevalo saj nisem videl sonca. Mogoče je krivo pozno vstajanje, ampak prepričan sem da je imelo tudi vreme prste vmes. Zato sva nekaj dni po novem letu rezervirala last minute ponudbo za v Sharm El Sheikh v Egiptu. Odhod je bil v soboto 10. 1. 2009. Celo potovanje je bilo “res last minute”, saj je Tjaša dobila svoj potni list šele v četrtek, konkretno sva se vrgla v morje šele zadnjih 10 minut preden so zaprli plažo (zadnji dan seveda). Tudi na večerjo in zajtrk (3x kadar ga nisva prespala) sva prišla nekaj minut dokler je še trajal, spominke in kartice sva poslala zadnje minute preden sva odšla nazaj na avion… Ampak kdor je v življenju vedno točen, največ zamudi. Stavek iz pesmi Dejana Lapanje, s katerim se definitivno strinjam 🙂

O Egiptu in tamkajšnjih znamenitostih ne mislim preveč razlagat, saj si lahko iste stvari preberete povsod po internetu. Bolj kot to, me je zanimalo samo življenje dol. Tisto, ne turistično, ampak pravi utrip Azije/Afrike.

No pa da enkrat za spremembo začnem na začetku. Zjutraj v soboto sva šla na letališče Brnik (Jože Pučnik se sliši preveč snobovsko za neukega kmeta kot sem jaz). Tam sva prevzela karte in vso dokumentacijo in se ob približno 0600 vkrcala na letalo.

“Pogled iz čakalnice na Boeing 737-500, s katerim sva letela iz Brnika v Sharm El Shekih.”

“Po treh urah leta in prelepem sončnem vzhodu na 11.000 kilometrov, so se pod nami razprostrla polja koral, ki privabljajo mnoge potapljače.”

Po pristanku v Sharmu, naju je avtobus prepeljal v hotel Country Club *** (več o hotelu in pizdarijah v njem kasneje).

“Bazen in prostor za DJ-a, ki je vrtel predvsem RnB ritme ki so v takih turističnih krajih precej priljubljeni. Sux.“

Po vseh birokratskih obveznostih, pa sva se odpravila raziskova ulice Sharm-a. Presenečena sva bila nad vožnjo tamkajšnih voznikov, saj tudi ponoči vozijo brez luči oz. imajo prižgane le parkirne luči, najbrž da prihranijo elektriko za trobljo. Neprestano trobljenje je v Egiptu normalna stvar. 1 hupa pomeni “zdravo”, če potrobiš 2x pomeni “kako si”, če pa spustiš še tretjič pa pomeni “marš v *****”…

“Križišče v Sharm El Sheikhu. Semaforjev ne uporabljajo. V ozadju manjša mošeja s stoplom, iz katerega petkrat na dan kličejo muslimane k molitvi.“

“V Sharmu se vidi precejšnja povezava tradicije in modernega življenja. Gradi se veliko hotelov, vsakdo ima mobilni telefon, tradiciji pa vseeno ostajajo zvesti.”

“Sprehod je bil odličen izgovor za valjanje v peni kasneje. Lep ambient okrog bane ki kar kliče po sprožilcu.”

“Sončni zahod. V ozadju luči hotelov in hiš v centru mesta”

Da bi doživela še tisti pravi ulični utrip Egipta, sva se v četrtek odpravila v glavno mesto. Cairo. Avtobus je prišel pred hotel ob 0145 zjutraj. Še danes ne morem verjeti, da nama ga je uspelo ujeti. Sledilo je 500 kilometrov vožnje na avtobusu. Sedaj vem kako se počutijo sardine v konzervi, saj sta dva tečna Poljaka ki sta sedela pred nama, neprekinjeno nekaj drkala sedeže naprej in nazaj tako da sem imel že dober razlog da jih pošljem…ampak vsa slaba volja je minila, ko smo prispeli v Cairo. Tam smo si ogledali muzej Egipčanske zgodovine. V katerem sva s Tjašo gledala bolj kot ne proti izhodu, saj so bili eksponati pretežki za skrit v ruzak poleg tega pa me je malo skrbelo za vso foto opremo, ki sem jo moral pustiti v zato namenjeni sobi, saj vnos fotoaparatov ni bil dovoljen.

“Vodič Mohamed pred vhodom v muzej. Eden izmed redkih “domačinov”, ki so res tekoče govorili angleško,večina jih zna le “my frend”, “wer ar ju from”, “special price for you” .

“Vsi spomeniki na vrtu pred muzejem so bili pod strogim očesom turistične policije. Seveda to ne pomeni, da oni niso nosili Kalašnika :)”

Po ogledu muzeja pa smo se odpravili na kosilo, bolj kot hrano sem si želel videti ulice in obraze, ki so govorili tisoč in eno zanimivo zgodbo uličnega življenja v Cairu. Ker sva morala slediti “pastirju” sem odgrnil zaveso in posnel nekaj portretov kar skozi šipo.

“V Cairu je za varnost strogo poskrbljeno, saj je na vsakih par sto metrov postavljena kabina Cairovske milice. Ker jih je prepovedano fotografirat, sem policaja moral prav zato pritisniti.”

“Uživač ob bregu Nila. Mnogi ljudje sedijo na betonskih ograjah in si privoščijo uživanje na soncu, čeprav je tamkajšnjim prebivalcem ob temperaturah 25°C kar mrzlo.”

“Veselje na obrazih delavcev, saj so vajeni, da lahko v zameno za fotografijo pričakujejo kakšno podarjeno cigareto. “

“Promet v skoraj osem miljonskem mestu je navidez kaotičen, a vseeno urejen. Med sprehajalci na ulici srečaš lahko od najbolj konzervativnih muslimanov brez zob in brez nog, do kapitalistov s kovčki in sončnimi očali na glavi.”

“Mladi potnik v naročju mame, na enem izmed 20.000 micro-busov v Cairu.”

Pot naju je peljala po kaotičnih cestah proti Gizi, kjer je sledil ogled piramid. Moram priznati, da je bila moja predstava teh čudes sveta precej drugačna od tiste, ki je sledila. Namreč nekaj kilometrov iz mesta ven stojijo piramide. Predstavljal sem si jih sredi puščave, stojijo pa malodane skoraj na dvorišču hiš. Vseeno sva s Tjašo posnela en spot, ki bo na ogled v prihodnosti. Je pa okrog piramid precej “prodajalcev”, ki ti v roke uturijo nek spominek, češ..here my friend..for free-take this! Seveda sem se ujel na limanice in suvenir uzel, nakar čez nekaj trenutkov slišim “do you have little money for me”… no z veseljem sem mu vrnil tisto skulpturo iz lesa. Nekateri pa niso hoteli da predmete vrneva, zato sva jih pač pohopsala v žep. Brez plačila. Saj je bilo “for free”.

“Pogled na mesto Giza. Okrog piramid je precej jezdecev kamel, ki na vsak način hočejo zaračunati vsako fotografijo. Hvalabogu za teleobjektive, sicer bi bil klošar.”

“Vrste avtobusov pred piramido. Ko stopiš z avtobusa, te takoj obkrožijo prodajalci raznih spomnikov.”

“Na območju piramid in sfinge patruljirajo varnostniki, ki skrbijo za red in varnost turistov.”

“Vsakdo, ki je imel fotoaparat, kamero, ali celo mobilni telefon je posnel kakšno fotografijo za spomin, zato je bila gneča na najboljši razgledni točke kar velika.”

“Sfinga, ki naj bi varovala piramide in grobnice kraljev.”

Po ogledu piramid in sfinge, sva se s Tjašo odpravila nazaj na avtobus, namenjen obisku Egipčanske parfumerije. Oba sva bila precej utrujena, zato sva svoj čas krajšala raje na avtobusu oziroma pred njim, s prodajalcem spominkov, ki presenetljivo ni razumel nobene slovenske besede 🙂

“Ulična parfumerija, v kateri prodajajo naravno narejene parfume. Dvomim da obstaja kakšna razlika med temi, in tistimi ki jih prodajajo prodajalci na ulicah. Mogoče le v ceni.”

“Sončni žarki svetijo skozi edine oblake, ki sva jih videla v enem tednu. Temperatura morja je bila primerna za kopanje. Le čas naju je vedno preganjal. Fotka narejena 10 minut pred zaprtjem plaže, na zadnji dan dopusta.”

“Sončni zahod prelit v dimu proti komarjem, ki ga spuščajo ob hišah in hotelih. Tudi v zimskem času, je prisotnih precej komarjev.

“Izdelovalec umetnin iz peska, s stojnico postavljeno takoj pred bankomatom, za tiste turiste z izgovorom da  “nimajo denarja.”

“Letališče Sharm El Sheikh – letališki delavec preverja letalo na katerega sva se po 7 dneh vkrcala nazaj proti mrzli Sloveniji.”

“Pilot g. Tomaž Prezelj (Flight Safety Officer) med letom nazaj proti Sloveniji. Seveda nisem mogel iz svoje kože, da se ne bi nekam prešvercal oz. pregovoril. Tokrat mi je uspelo naprositi prijazno stevardeso, ki mi je uredila kratek obisk cockpita med letom. Na žalost je bilo v kabini precej temno, s flešem pa nisem hotel motiti pilotov.”

“Za lepo dobrodošlico pa je na letališču poskrbel KŠKjevec Cencelj, ki nama je postregel z odličnim kokteljom:)”

Kljub vsemu napisanemu, je bil najin oddih vsaj meni nepopisno dober. Splača se obiskati te kraje, sploh sredi zime, saj znaš še bolj ceniti sonce in vsak topel žarek, ki te obsije po obrazu, ko s svojo drago stopaš po nepregledno dolgih cestah Sharm El Sheikha.